Rajko Djordjevič je ustanovitelj in predsednik Združenja lokalnih in regionalnih televizij Slovenije – Tretje TV-mreže ter predsednik Združenja radiodifuznih medijev pri Gospodarski zbornici Slovenije. Je ustanovitelj in direktor ene prvih lokalnih televizij pri nas VTV – Velenjske televizije, ki je kasneje postala regionalna – Vaša televizija.
Najraje pa je glasbenik in menedžer, ki je do uspeha pomagal številnim znanim glasbenikom in skupinam, kot sta Šank Rock in Pomaranča, sodeloval pa je tudi s skupinama Bijelo dugme, Srebrna krila, z Andrejem Šifrerjem in Vinkom Šimekom in še bi lahko naštevali.
Ste pred novim izzivom, saj naj bi v 4,5-milijonskem mestu Dakar v Senegalu na noge postavili podobno televizijo, kot ste jo v Velenju.
Situacija na medijskem področju je v Sloveniji trenutno zelo kruta. Ko sem se s prijateljem Albinom Brenclom mudil na obisku v Senegalu, sem dobil ponudbo, da bi postavil televizijo tudi pri njih, kjer lokalne postaje še niso tako v razcvetu kot pri nas. Želijo nekakšen senegalski CNN, ki bo oddajal kabelsko in satelitsko. K sodelovanju so me povabili kot človeka z bogatimi izkušnjami na televizijskem področju.
Potemtakem zapuščate Velenje in svojo televizijo?
Dejansko sem še lani razmišljal o tem, da bi tu vse pustil in odšel v Senegal. Potem pa mi je Albin predstavil bodočega poslovnega partnerja Wilhelma Zirngasta iz Avstrije, človeka, ki ima poslovne deleže v številnih svetovnih korporacijah in se med drugim ukvarja s finančnim inženiringom. Izrazil je interes, da bi kupil 51-odstotni delež VTV. Edini pogoj je, da poslujemo pozitivno. Sam pa bom ostal direktor in poslovni partner. Moja naloga zdaj ostaja, da kot predsednik združenja skozi parlament vendarle poskušamo spraviti zakon o stabilnem financiranju programov s statusom posebnega pomena, za kar se borimo že polnih 10 let.
Kakšni programi pa sploh imajo prihodnost?
V Senegalu si želijo imeti pet različnih programov, poleg novičarskega še posebnega za promet, turizem, modo in druge specializirane programe, ki so tudi pri nas. Naše združenje pri GZS je dalo pobudo ministru za kulturo, da to, kar se v svetu že dogaja, predvidimo v novem zakonu o medijih in s tem zagotovimo v zakonu mesto tudi specializiranim programom. Pri nas namreč zdaj tuji kabelski operaterji predvajajo tuje produkcije in plačljive programe, hkrati pa tržijo naše oglase. Po našem zakonu pa bi morali tudi ti programi ustvarjati minimalno deset odstotkov lastne produkcije v slovenskem jeziku, česar ne počnejo. Zato je treba to urediti z zakonom. Po 25 letih smo prišli vsi slovenski mediji do točke, ko rešitve v razvoju ni videti, največje težave pa imajo ravno tisti s statusom posebnega pomena. Država namreč trenutno lastnega zakona o medijih ne spoštuje, ker ne sofinancira programskih vsebin, ki so zapisane v zakonu, oziroma sredstva zanje nenehno znižuje. Tako trenutno ni mogoče ustvariti niti ene oddaje na leto, kaj šele pet ali šest programskih vsebin, ki so predpisane z zakonom.
Vaša prva ljubezen ostaja glasba. Ste kitarist, pevec, avtor številnih skladb, producent in tudi menedžer, ki je sodeloval s številnimi jugoslovanskimi glasbeniki. Je danes za te glasbenike v tujini težje uspeti kot takrat?
Največji uspeh sem res dosegel z rockovsko zasedbo Ave, ki sem jo ustanovil leta 1971 in z njo nastopal po vseh republikah nekdanje Jugoslavije. V začetku osemdesetih smo se razšli, leta 2005 pa znova sestavili. Zanimivi pa smo bili celo za menedžerja takrat največjih jugoslovanskih skupin Vladimirja Mihaljeka - Miho. Za nas je bilo dobro, da so bile meje, saj smo bili ravno zaradi tega še bolj zanimivi. Že tedaj so nas obravnavali, kot da smo v Evropi, saj smo imeli zaradi bližine Italije in Avstrije možnost tam kupovati dobre inštrumente, rockerska oblačila. Prvi smo nosili škornje z visoko peto in celo Dadu Topiću sem prinesel rdeče, v katerih je nastopal. Četudi smo peli v slovenščini, so nas razumeli. Bili smo pionirji s severa, nastopali pa smo po vseh velikih odrih z nekdanjo YU grupo, Zdravkom Čolićem, Zdenko Kovačiček, Terezo Kesovija, Korni grupo, Parnim valjakom, Indexi, Težko industrijo in drugimi.
Ste tudi oče Šank Rocka?
Fantje so me povabili na eno od svojih vaj in takrat sem začutil njihovo energijo. Igrali so dobro, ampak je bilo treba marsikaj še izboljšati. Čeprav so me povabili, da bi jim svetoval, so se mi potem malce uprli, češ, kaj jim bom solil pamet. V studio so se odpravili prepričani, da bodo kar v prvo posneli vse, kar so si zamislili. Ko to ni šlo, so spoznali, da sem imel prav. Takrat sem postal njihov menedžer, producent in oče. Posneli so prvi album z naslovom Pridite na žur in dejansko prišli iz kleti na velike odre. Ker so bili naenkrat zelo iskani, so tudi malo prehitro poleteli v višave. Streznilo jih je prvo razočaranje, ko sem njihovo ploščo in fotografije nesel v London na BBC in Apple records. Takrat je bil z mano tudi Tomaž Domicelj. Komisija je skladbe poslušala, na koncu pa odločila, da glasba ni dovolj kakovostna. Takrat so se nekoliko spustili na realna tla in spoznali, da bo treba še veliko delati. Ampak jaz sem verjel v te fante, ki so še danes legende.
So pa tudi ljudje, brez katerih vaše kariere ne bi bilo.
Res je, kar nekaj nas je življenjsko povezanih, ki smo se našli in se nenehno dopolnjevali. Med njimi je tudi Andrej Šifrer, s katerim sva bila takrat kot rit in srajca, pa Albin Brencl, ki je prišel iz Nemčije kot 17-letni basist in sem mu ponudil prvo službo, pa vsi fantje skupine Ave – Mišo Melanšek, Leon Ferme, Sergej Škofljanec in Matej Kovše, ki so mi kot bratje, pa seveda legendarni Vinko Šimek. Ne smem pa pozabiti niti svoje žal že pokojne partnerice Milene Prosen. Če ne bi bilo nje, tudi združenja lokalnih TV-postaj ne bi bilo. To so ključni ljudje in morda bi se našel še kdo. Upam, da bo med temi tudi novi poslovni partner Wilhelm Zirngast, ki bo dopolnil mojo zgodbo.
Pa bi, če bi bili še enkrat na začetku, izbrali podobno pot?
Takšne, kot sem jo prehodil, zagotovo ne. Morda bi se lotil česa tudi drugače. Sicer pa, če ne bi bil tako trmast, kot sem, bi že zdavnaj obupal. Zame ni pomembna pogodba, če stisnem nekomu roko, je to – to! Sem pač učenec stare šole. Spomini na doslej prehojeno pot so bogati. Bil sem tudi menedžer Lačnega Franza, sodeloval sem z Aleksandrom Mežkom, Novimi fosili, Terezo Kesovija in številnimi drugimi. Skratka, glasbenik in menedžer bi zagotovo še bil, televizijo bi prepustil drugim.
In prav glasbena skupina Ave vas še vedno navdihuje. Še lani ste bili v Argentini, mar ne?
Za to našo zadnjo turnejo smo se dve leti dogovarjali z našim rojakom Milanom Keržičem, izseljencem v Argentini. Res je bila ta turneja nekaj posebnega. Nobena druga slovenska skupina namreč ni obiskala in prepotovala petih držav Južne Amerike. Igrali smo v Argentini, Urugvaju, Paragvaju, Čilu in Braziliji, pa ne samo za Slovence, temveč tudi za domačine. Prav zdaj o turneji nastaja dokumentarni film, v katerem bomo poskušali zajeti vsa doživetja. Tam je razumevanje pojma kakovost tehnike povsem drugačno kot pri nas, zato smo imeli s sabo 400 kilogramov opreme, zaradi katere smo imeli pri transportu kar nekaj težav. Z nami so bili tudi Vinko Šimek, harmonikar Robert Goter ter Franci Čelhar iz skupine Prizma, s katerimi nam je uspelo narediti žur tudi tam, kjer ni bilo ozvočenja. Poseben vtis pa je na izseljence naredila skladba z naslovom Hvala ti, Argentina, ki sem jo napisal po življenjski zgodbi Milana Keržiča. Ta je mnoge spravila v jok, prevedli pa so jo tudi v španski jezik.