V njegovem glasu in besedilih je čutiti, kot da vidi globoko pod površje in v duše, v svetove, ki so onkraj zgolj običajnega zaznavanja. Zdaj pa je legendarni kanadski kantavtor Leonard Cohen začutil, da se pesek v uri njegovega življenja vse hitreje izteka in da bo že kmalu padlo še zadnje zrnce. »Pripravljen sem umreti. Mislim, da je zame to to,« zaradi česar zdaj pospešeno ureja še zadnje tuzemske stvari. Svojim najbližjim želi zagotoviti finančno varnost, v svet pa si želi poslati še vsaj nekaj neobjavljenih pesmi, ki zaprašene ležijo v njegovem zasebnem arhivu. Čeprav se njegovim ljubiteljem že v iztekanju tega meseca obeta poslastica, ko bo zadonel melos njegovega 14. studijskega albuma You Want It Darker.
V življenju se je grel v objemu marsikatere lepotice, od Joni Mitchell do Rebecce De Mornay, a tista, ki se mu je za vselej vžgala v srce in navdihovala njegovo glasbo, je letošnje poletje utonila v večni spanec. »Resnično sva že stara in najini telesi razpadata, zato sem prepričan, da ti bom že zelo kmalu sledil. Vedi, da sem tik za tabo, če le iztegneš roko, me lahko dosežeš,« se je avgusta poslovil od Marianne Ihlen, s katero je v ljubezni preživel večino 60. let, za vedno pa je ostala njegova muza. »Vedno sem te ljubil. Ljubil tvojo lepoto in tvojo modrost, a vse to že veš. Zato ti zdaj želim le lepo potovanje.« Ob čemer je verjetno zadonela pesem So Long, Marianne, ena od kultnih skladb 60. let, s katero je ljubljeni podaril nesmrtnost.
Na domu naj bi se mu valjal še velikanski kup neobljavljenih pesmi, ki bi jih še pred smrtjo rad objavil, uglasbil, posnel, četudi se mu čedalje bolj dozdeva, da mu vsega zastavljenega ne bo uspelo opraviti. »Po naravi sem urejen, če le lahko, ne želim ničesar pustiti nedokončanega in neurejenega. Če se nečesa lotim, želim to tudi končati. A mislim, da mi teh pesmi ne bo uspelo končati, vsaj vseh ne,« pravi Cohen in pridaja, da človek nikoli ne ve. »Kdo ve, morda mi bo pod krili zapihal veter in mi dal novega zagona. Želim končati stvari, a se tega ne bom nadejal, saj sem pripravljen umreti.« Obenem priznava, da ima na razpolago precej več časa kot nekdaj. Ali pa zgolj manj motenj, ki bi ga odvračale od dela – omejuje ga zgolj vse bolj pešajoče zdravje. »Še nikoli v življenju nisem imel toliko časa, da se osredotočim samo na svoje delo. Prej sem namreč imel vrsto obveznosti tudi kot oče in mož, ki pa so na tej točki življenja minimalne. Edino, kar mi preprečuje, da bi lahko delal s polno energijo, koncentracijo in zagonom, je stanje, v katerem je pri 82 letih moje telo.« A vendar ničesar ne objokuje, saj je neizogibno bližino smrti, za katero je prepričan, da mu diha za vrat, sprejel skoraj kot staro in dobrodošlo znanko, ob čemer se ne zateka v nostalgične spomine.