Bowiejevo in Cohenovo zadnje glasbeno pismo

Minulo leto je zaznamovala smrt številnih vrhunskih glasbenikov, od Davida Bowieja, Glenna Freya do Leonarda Cohena in Georgea Michaela. Kljub temu je bilo 2016. leto, ki je postreglo z veliko vrhunske glasbe. Posebej lahko omenimo albuma, ki sta ju tik pred smrtjo izdala Bowie in Cohen – Blackstar in You Want It Darker. Prva izdaja vinilne plošče Blackstar je hkrati najbolj dragocena plošča minulega leta, nekateri kosi so dosegali ceno tudi po več sto evrov. Seveda gre predvsem za Bowiejevo poslovilno ploščo, ki ji je avtorjeva smrt tik po uradnem izidu za popotnico dala kultni status. Nekaj podobnega bi lahko trdili za Cohenov štirinajsti studijski album. Hkrati velja opozoriti na druge prav tako vrhunske in prepričljive izdaje: Post Pop Depresion – Iggy Pop, Skeleton Tree – Nick Cave & The Bad Seeds, Stranger To Stranger – Paul Simon, A Moon Shape Pool – Radiohead, Blue & Lonesome – Rolling Stones, Fallen Angels – Bob Dylan, The Getaway – Red Hot Chilly Peppers, We Got It from Here... Thank You 4 Your Service – A Tribe Called Quest in Loud Healer – Jeff Beck, če naštejemo izdaje najbolj znanih glasbenikov. Na ta seznam moramo nujno oddati izjemno PJ Harvey z odličnim albumom The Hope Six Demolition Project, Daniela Lanoisa z inovativnim Goodbye To Language, neuklonljivo in neumorno Lucindo Williams z zadnjim albumom The Ghost Of Highway 20 in skupino Wilco s ploščo Wilco Schmilco.

Enciklopedija ritma

Za izbor najljubših albumov minulega leta smo prosili domače glasbenike in novinarje, ki imajo odličen pregled nad glasbeno produkcijo. Gregor Stermecki, glasbeni urednik in glasbenik, ki nas je nedavno navdušil s svojim avtorskim projektom Brodolomec, je v svoj izbor treh najboljših albumov vključil Leonarda Cohena z You Want it Darker: »Zdi se, da si največji umetniki tega časa pred smrtjo napišejo še zadnjo glasbeno pismo. Tako kot David Bowie je Leonard Cohen tik pred koncem strnil še zadnje misli na tem planetu. Že samo naslovna skladba albuma You Want it Darker je polna simbolike in deluje brezčasno. Če pustimo ob strani genialna besedila, me navdahne tudi sama zvočna podoba albuma.« Stranger to Stranger – Paul Simon. »To je album, s katerim je 74-letni Paul Simon spet dokazal, da spada med najbolj inovativne glasbenike našega časa. Album je prava enciklopedija ritma, instrumentacije in duhovitih besedil.« Stermecki je na svoj seznam uvrstil tudi domačo skupino El Kachon s ploščo Svet dovoljenih laži. »Na album dolenjske skupine El Kachon sem postal pozoren, ko sem slišal skladbo Odpoved. Album v celoti zveni kompaktno in se ne ozira na trenutni slovenski mainstream. Zelo mi je všeč tudi vokal glavne pevke Tine Gerbec. Album ima neki lastni podpis, pri tem pa je po mojem mnenju zelo pomagal tudi odlični producent Dejan Radičević.«

Novinar 24.ur.com in poznavalec glasbe, ki ne manjka na nobenem pomembnem koncertu, Boštjan Tušek je svoj seznam začel z Blackstar Davida Bowieja. »Ker je bil Bowie vizionar od začetka do konca. Vedno korak pred drugimi, ker je tudi svoj odhod, svojo smrt napovedal v velikem slogu, ker je imel jajca, da je odšel kot eden največjih in mu nikoli in nikjer ne bo para. In seveda, ker je njegov zadnji album Blackstar glasbena poslastica. Žal zadnja. A hkrati plošča, na kateri je presegel samega sebe in jo bomo poslušali še dolga leta.« Nadaljeval je s skupino Gojira – Magma: »Novi album francoskih metalcev sicer ni popoln od začetka do konca kot L'Enfant Sauvage izpred let, a so na njem še vedno skladbe, ki potrjujejo, da so, vsaj za moj okus, eden bolj izvirno nažigaških metal bendov, ki instantno poženejo kri po žilah, razparajo zvočnike in ušesne bobniče. Čakamo, da jih kdo končno pripelje v Slovenijo.« Na seznamu se je znašel tudi Nick Cave & The Bad Seeds – Skeleton Tree: » Vsa Cavova bolečina po tragični izgubi sina se zrcali na tej plošči v njegovi najboljši maniri maničnega poeta. Popolno samoočiščevanje, globoko filozofiranje in prosto poetiziranje. Psihadelično-težaška, na trenutke lahkotna in na splošno zelo izvirna podlaga, h kateri veliko pripomore tudi neverjetni Warren Ellis, je idealna za uživancijo v 'žiloreznosti' na najvišjem umetniškem nivoju.« Sledi plošča Anohni – Hopelessness: »Anohni je danes ženska, nekoč je bil Antony Hegarty iz zasedbe Antony and the Johnsons. Nerad se pojavlja v medijih, v videospotih zanj nastopa Naomi Campbell, njegova plošča 'brezupa' pa je zmes všečne elektronike, političnih in okoljevarstvenih tem, ki ji piko na i daje njegov specifično čudoviti glas. Tega človek, ko ga enkrat sliši, ne more več pozabiti. Prepričan sem, da bo 'nekdo poskrbel zanj, ko bo umrl', kot je pel nekoč.« Med predstavniki slovenske scene je izbral dva: Balladero – Perfect You: »Dominik Bagola je z nemškim producentom in kitaristom Uwejem Bossertom posnel nežno pop melodično mojstrovino, ki takoj sede v ušesa, hkrati pa z vrhunsko produkcijo parira tujim izdelkom. Plošča, po kateri se upravičeno hlasta od začetka do konca. Le kdo si letos ni zapomnil njegovih Zlatih časov? Vrhunski baladni pop, ki bi ga moralo slišati in všečkati (še) več ljudi.« Matter – Amphibios: »Kamničani Matter so v domači rap oziroma hiphop vpeljali nekaj tako odštekano svojega, da brez dvoma padeš not', če se jim že na začetku a priori ne odrečeš. A kmalu se nevede na repeat vrtijo njihove Meduze, Safari, Anakonda. Kukla, pevka benda Napravi mi dete, jim je vizionarsko posnela videospote, fantje pa so prepričljivi tudi z živimi nastopi, kar dokazuje nedavno razprodani Orto bar. Prihodnost slovenskega rapa? Za zdaj kaže dobro.«

Vrnitev h koreninam

Svoj izbor nam je zaupal tudi Dragan Bulič, ki spada med najboljše poznavalce domače in tudi tuje glasbene scene. Za začetek je izbral odlično slovensko skupino Moonlight Sky – The Four: »Fantje so svoj prvenec izdali pred desetimi leti, a še vedno navdušujejo s svojo energijo, ki nam ponuja instrumentalni jazz/rock, ki bo všeč tudi tistim, ki so nekoč poslušali Return To Forever, Al Di Meolo in tako dalje.« Nadaljeval je s ploščo Prismojeni profesorji bluesa – Family: »Če o njih ne bi že česa prebrali v naših časopisih, bi človek mislil, da imamo opraviti z anglo-ameriškim izvajalcem, ki prisega na dobri stari blues, podkrepljen z odličnim igranjem ustnih orglic. In da bo poleg Moonlight Skya še kakšna naša skupina uvrstila na ploščo 11-minutno skladbo. No, še bolj zanimivi so njihovi živi nastopi.« Na njegov seznam so se prebili tudi legendarni Rolling Stones z albumom Blue & Lonesome: »Naj bo, čeprav so zelo v letih. Druge ljubezni tudi ne pozabiš (prva so bili beatli), a pozor, to je prvi studijski album veteranov po desetih letih, še več, spet so se vrnili tja, kjer so nekoč pričeli. Da, to je dobri stari ameriški blues, seveda s primesmi rock'n'rolla. Mick Jagger je po dolgem času spet posegel po orglicah, pri dveh skladbah pa jim pomaga še Eric Clapton.«