VRHUNSKO

Beležnica, polna pronicljivih vrstic

Objavljeno 15. oktober 2012 11.35 | Posodobljeno 15. oktober 2012 11.36 | Piše: Andrej Predin

Album Beležnica z vnovičnim poslušanjem pridobiva vrednost.

Katarina pravi, da se bo prihodnje leto ponovno odpravila v studio (foto: Zava).

Prvenec kantavtorice Katarine Avbar je bil med ljubitelji glasbe sprejet z veliko radovednosti in neučakanosti. Pričakovanja so bila velika, predvsem med tistimi, ki smo imeli priložnost njeno glasbo slišati že prej, ko se je pojavljala na domači kantavtorski sceni in opozorila nase s pronicljivimi besedili, nepredvidljivimi melodijami ter odlično interpretacijo. Ko se ji je na odru pridružil eden najboljših slovenskih kitaristov Peter Dekleva, je njena ustvarjalnost dobila dodatni nalet.

Svojeglav in vrhunski s kantavtorsko tradicijo

Glasbena pustolovščina je privedla do albuma Beležnica, ki je opazno obogatil domačo glasbeno produkcijo. To je svojeglav in vrhunski izdelek z izhodiščem v kantavtorski tradiciji, ki bi ga težko prepoznali kot prvenec. Produkcija je zrela in otresena vsakršne glasbene odvečnosti, ki bi zavajala ali iskala bližnjice. Posveča se podpiranju besedila in Katarininega lepega glasu. »Sprva sem skladbe izvajala sama, vendar sem preslaba kitaristka, da bi lahko dovolj dobro posnela kitare za potrebe albuma, zato sem k sodelovanju povabila Petra Deklevo, ki je prevzel delo pri aranžmajih in produkciji. Ker je album nastal v produkciji naredi sam, sva se s Petrom začela poigravati z različnimi načini ubesedenja stvarnosti. Izkoristila sva čisto vse, kar naju je obkrožalo. V kletnih prostorih gradu Kodeljevo, kjer je studio Tretje uho, je kovinska ograja, po kateri je Peter udarjal, in zvok teh udarcev simbolizira vdor naturalizma v že tako zelo realno skladbo z naslovom Igor. V Dubrovniku sva posnela Jadransko morje, ki ga lahko slišite v pesmi Ti in jaz, ki govori o večnem ponavljanju enakega. In le kaj bi lahko bolje prikazalo večno vračanje enakega kot valovanje morja? Pri pesmi Sence in prah se nama je na klavirju pridružil Peter Kocan, izvrsten pianist, ki z Robertom Reboljem, prav tako izjemnim tolkalistom, tvori mojo spremljevalno skupino,« nam je zaupala Katarina, ki se je z glasbo začela ukvarjati še pred osnovno šolo.

Uradno glasbeno šolanje je končala pri šestnajstih letih in prav na zadnji učni uri ji je učitelj violine pokazal nekaj prijemov na kitari. »Nato sem se za nekaj časa poslovila od glasbe, se posvetila gledališču, študiju primerjalne književnosti ter pedagoškemu delu, dokler me ni glasba spet zvabila v svoj dobro znani objem. Po plesni predstavi Ples ali išče se Lily Marlen koreografinje Rosane Hribar, za katero sem skupaj z Aldom Ivančičem leta 2005 ustvarila scensko glasbo, sem leta 2007 predstavila svojo skladbo Kdaj pa kdaj se zgodi na Festivalu slovenskega šansona. Moja skladba Odkar te ni je bila leta 2009 uvrščena na kompilacijo Vala 202: VAL 09 – Imamo dobro glasbo, sledila sta nastopa na dveh Kantfestih in sodelovanje v okviru projekta Rokerji pojejo pesnike z uglasbitvijo dveh pesmi, Ali veste Bojana Tomažiča in Klobuk Aleša Štegra, ki ju lahko slišite tudi na Beležnici.« Najstarejša skladba, ki jo najdemo na albumu, nosi naslov Med besedo in molkom in je nastala pred šestimi leti in pol. »Vsaka pesem, ki jo napišem, mora malo odležati, se starati kot dobro vino. Edino, kar je skupno vsem mojim skladbam, je to, da jih napišem s kitaro v eni in beležnico v drugi roki.«

Živo ga bomo lahko slišali prihodnji torek v ljubljanskem Siti teatru

O samem delovnem procesu nastajanja skladb nam je Katarina zaupala, da je imela največ težav s predstavljanjem skladb širši javnosti, potem ko jih je dlje izvajala v varnem zavetju štirih sten. »Po nastopih na Festivalu slovenskega šansona, dveh Kantfestih in koncertu v okviru projekta Rokerji pojejo pesnike je postalo jasno, da je napočil čas, ko moram posneti album, tako da so bili vsi ti nastopi predpriprava na največji izziv – snemanje prvenca. Pri snemanju skladbe Igor sem se strašno zabavala, čeprav sem na koncu na svojo veliko žalost ugotovila, da je Igorjeva zgodba še kako podobna moji. Nato pesem V odsotnosti nečesa, ki jo danes dojemam kot neke vrste psihoterapijo, saj sem si z njo sama napovedala prihodnost, ne da bi se tega zavedala. Nazadnje je tu še Pesek v oči, ki preseneti s svojo subtilnostjo, senzibilnostjo samo na podlagi posnetega glasu in kitare.«

Kako je album slišati v živo, se bomo lahko prepričali že v torek, 23. oktobra, ko bo s svojo spremljevalno skupino nastopila v ljubljanskem Siti teatru. Koncert spada med glasbene vrhunce jeseni, ne nazadnje je Beležnica izjemen album, ki ga ne bomo iskali na polici z zgoščenkami, ker bo ves čas v predvajalniku. Svetujemo, da si vstopnico čim prej priskrbite.

Deli s prijatelji