»Če nastopaš in ustvarjaš že petdeset let, ljudem ostaneš v spominu, nekateri pa ti radi tudi prisluhnejo. Na svoji glasbeni poti sem imel nekako tri različna obdobja – najprej je bila zabavna glasba, potem narodna z Avseniki in zdaj sem spet sam v pretežno zabavni glasbi. A začelo se je, ko so po skladbi z Vesele jeseni ljudje za mojim hrbtom prepevali 'toti presneti, ta ta ta ta'. Bil sem tudi na Slovenski popevki pa v Opatiji, štiri leta sem nastopal na Pop festivalu s skupino Klan, kajti nekaj časa sem živel v Zagrebu, potem pa sem z odprtimi jadri odplul med narodnjake. Zdaj pa me veter spet nosi v smeri sodobne zabavne glasbe. In v tem duhu sem posnel novo skladbo z naslovom Kri ni voda, s katero proslavljam in oznanjam svoje dosedanje jubilejno glasbeno obdobje, ki ga bom ob koncu leta malce proslavil. Čeprav je v moji delovni knjižici prvi žig z datumom 5. december 1962, sem peti začel že prej, na različnih mladinskih plesih,« pravi štajerska legenda Alfi Nipič.
Uživa na odru
Ima zelo značilen glas, ki pa se skozi leta ni veliko spreminjal. »Ob tem se spomnim na čas, ko sem nekoč prepeval z Ivom Robićem na elitnem plesu v mariborski kavarni in sem ga vprašal: 'Ivo, kaj pa je najbolj važno za pevca?' In mi je dejal: 'Alfi, najbolj važno je, da ko odpreš usta, ljudje takoj povedo, to je pa ta-in-ta.' In moja življenjska naloga je postala, kako do tega priti. Pri Ivu smo vsi vedeli, kdo je. Tako sem se tudi sam začel truditi še v smeri prepoznavnosti pri svojem glasbenem slogu in načinu prepevanja. In če nekaj res počneš z dušo in telesom, potem ti običajno uspe. Jaz nisem niti enkrat v teh petdesetih letih, kar prepevam, pomislil, da bi prenehal! Uživam na odru, uživam, ko pred menoj plešejo, ko so dvorane polne, in to je nekaj najlepšega v tem mojem konjičku. Hm, nikdar si nisem znal prav odgovoriti, kaj je pravzaprav moj konjiček, a sem čez čas le spoznal, da je to v resnici moja glasba, moje prepevanje,« pojasnjuje Nipič.
Pol stoletja prepevanja in nastopanja je prineslo niz jubilejnih nastopov s posebnim poudarkom na letošnjem decembru. »Čeprav bom v sklopu svojega glasbenega praznovanja nastopil na kar precej prireditvah, bo vrhunec decembra, še posebno petega, kajti na ta dan leta 1962 sem uradno začel prepevati. Bilo je to v koprskem hotelu Triglav, ki se danes imenuje Koper, in tja se bom po pol stoletja spet vrnil,« pravi Nipič.
Pomaga mu sin
Na glasbeni poti ga že nekaj časa zvesto spremlja in mu pomaga sin Dejan Nipič. Tandem se že leta dopolnjuje, Alfi je pod žarometi, Dejan pa pomaga s svojimi nevidnimi lovkami iz senčnega, vendar pomembnega ozadja. Sin že vse od otroštva spremlja očetovo delo. Glasba in razvoj tehnike sta se povezala in Dejan je našel svojo ljubezen – že pri petnajstih se je začel navduševati nad prireditveno tehniko, delo se mu je ponudilo na manjših prireditvah, danes ima svojo glasbeno založbo in uspešen snemalni studio, je organizator, tonski mojster na nastopih, studijski producent, moralna podpora in človek mladih idej, ki očeta Alfija drži v koraku s časom. In do kdaj bo ta pel? »Vedno si pravim, da bi moral delati, dokler človek zmore in duša hoče. In lahko sem vesel, da z zdravjem doslej nisem imel težav.« Alfi, naj bo še dolgo tako!
