Konec oktobra se je na prodajnih policah znašel novi album kultnih rockerjev Motörhead z naslovom Aftershock. Podobno kot ob prvih albumih skupine, ki smo jih v roke prijeli še v osnovni šoli, smo tudi tokrat za nekaj trenutkov obviseli na ovitku. Estetika Motörhead je brezhibna, strašna, avtoritativna, nedosegljiva in brutalna. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za njihovo glasbo, čeprav večina kritikov poudarja, da se že debelo desetletje v zasedbi ni pojavilo nič novega in v tem pogledu presenetljivega. S tem imajo verjetno v mislih Lemmyja, karizmatičnega vodjo in edinega stalnega člana postave, ki je poosebitev zasedbe Motörhead, njena telesna manifestacija v sedanjosti. Lemmyjeva glasbena filozofija je preprosta, ni blefiranja in odvečnega preigravanja. O tem smo se lahko prepričali tudi med koncertom skupine v ljubljanski dvorani Tivoli, od katerega je minilo dobro leto.
Okreval po krvnem strdku
Že takrat je bilo očitno, da je Lemmy utrujen oziroma bolan, kar je pozneje potrdila tudi novica, da so mu namestili vzpodbujevalnik srca. To seveda še zdaleč ne pomeni, da je Aftershock zadnji album skupine. Strahovi so se pojavili, potem ko je morala skupina avgusta skrajšati svoj nastop na nekem festivalu v Nemčiji, ker je bil Lemmy preprosto prešibek, da bi nadaljeval. Pozneje se je izkazalo, da je imel v krvi strdek. No, zdaj je okreval, skupina pa ima februarja že določene prve koncertne datume in 21. studijski album Aftershock je pripravljen za na odre. Čeprav je bil ritem izdaje in promocije z boleznijo prekinjen, ostaja album aktualen in vreden predstavitve.
Jebeš Elvisa in Keitha Richardsa ...
Na začetku velja povedati, da je Aftershock najbolj prepričljiva izdaja skupine v zadnjih letih. Glasbeniki se držijo preverjenega in znanega, vendar temu dodajajo neustavljivo moč izkušenj in surovo brezkompromisno iskrenost. Ljubitelji skupine pa tudi ljubitelji glasbe na splošno bodo že ob prvem poslušanju odkrili Lemmyjevo sposobnost, da piše skladbe, ki postanejo navidezno hitrejše, če jih poslušamo na glas. To pomeni, da si lahko album spustimo skozi slušalke, ko se sprehajamo po mestu, in nas ne bo razgnalo od energije, hkrati pa si ga lahko doma ali na zabavi spustimo skozi ozvočenje do bolečih decibelov in se mu v celoti prepustimo. Motörhead preprosto premorejo organsko samoumevnost in smiselnost kompozicije, ki jo najdemo pri velikanih glasbe. Ne preseneča, da velja Lemmy, tudi med kolegi glasbeniki, za rock'n'roll božanstvo. »Snemali smo skladbo v Los Angelesu, potrebovali smo dva posnetka, to je bilo pred letom in pol. Prej nisem nikoli srečal pravega rock'n'roll junaka. Jebeš Elvisa in Keitha Richardsa, Lemmy je kralj rock'n'rolla. Povedal mi je, da Motörhead ni nikoli smatral za metalski bend, bil je zelo odločen. Lemmy je živa, dihajoča, pijoča in snifajoča legenda. Nihče se mu ne približa,« je o svojem junaku ob priložnosti spregovoril Dave Grohl in s tem povzel Lemmyjevo bistvo in zvezdniški status. Lahko bi dodali, da se Motörhead in Lemmy nikoli niso počutili poklicane, da bi izdajali prelomne in izjemne albume, čeprav se je marsikateri temu presneto približal. Pravi Motörhead se dogajajo na odru v živo, tam skladbe dočakajo svoje bistvo. Isto velja za 14 skladb s pričujočega albuma. Morda še nekoliko bolj, saj so po dramaturgiji in slogu pregled skupinine glasbene zgodovine in njenih različnih obrazov. Ne preseneča, da se je plošča zgolj v prvem tednu po izidu v Združenih državah prodala v več kot 11.000 izvodih. Spodbudno pa je predvsem dejstvo, da je postava Lemmy (bas, glas), Phil Wizzö Campbell (kitara) in Mikkey Dee (bobni) postavila odlične temelje za nadaljnje ustvarjanje in muziciranje, kar po dolgih desetletjih nastopanja ni mačji kašelj. Ne nazadnje bo Lemmy prav na božični večer dopolnil zavidljivih 68 let.