Da v življenju ni treba veliko, da ljudje izgubimo glavo, ni nič novega. Prav tako ne, da se spremenimo. Sloviti dvojec slovensko-hrvaških korenin 2Cellos pa pravi, da zanju vsaj za zdaj to ne velja. Da se je njuno življenje sicer resda temeljito spremenilo, da pa se kljub temu trudita, da bi ostala ista kot prej.
Pred malce več kot tremi leti je naključje povsem spremenilo njune poti, kakor si nikoli ne bi mogla misliti. Posnetek priredbe skladbe drugega žanra v klasično verzijo z violončelom je med drugimi videl sloviti britanski glasbenik Elton John in se navdušen odločil, da poišče nastopajoča. S pomočjo videa in tudi Johna sta Luka Šulić in Stjepan Hauser tako rekoč čez noč zaslovela po vsem svetu. Atrakciji in drugačnosti so namreč začela slediti povabila za nastope in fanta sta se naenkrat znašla v vrtincu mednarodne slave.
Poleg uspeha in priljubljenosti se je začelo tudi veliko bolj naporno in stresno življenje kot dotlej, saj so ju gostovanja vodila po vseh koncih sveta in se je vsakdan spremenil za 180 stopinj. Danes, ko je za njima že nekaj kilometrine, sta se na takšen način življenja že navadila in se jima pravzaprav ne zdi več nenavaden. Čeprav ju zaradi talenta in neke vrste posebnosti, značilne zanju, mnogi označujejo za virtuoza, nista postala zvezdnika v negativnem pomenu. Kot pravita, jima je takšno vedenje tuje pa niti energije zanj nimata. »Rada nastopava in se srečujeva s poslušalci. To je tisto, kar je najlepše pri tem delu. Poleg tega je tega k sreči toliko, da premaga vse preostale manj prijetne stvari, ki pridejo zraven. Naporna potovanja, menjava časovnih pasov, vremenske razlike itd. Najtežja so verjetno res potovanja, saj gre za ekstreme, z minus 15 ali več recimo na plus 35 stopinj. Ali pa z enega konca sveta odideš na primer ob dveh popoldne, ko prideš na cilj, pa je ura manj, kot je bila tam, od koder si odšel. K sreči je potovanje z letalom hitrejše. Ker si samo človek, ki je krvav pod kožo. Organizem, ne glede na kondicijo, zahteva svoje. Moraš jesti, moraš spati, moraš se spočiti. Nekaj časa že gre, človek kdaj tudi malce potegne, kot se reče, in zdrži, ampak ne v nedogled. Zgodilo se je že, da sva med poletom spala, in ko sva se zbudila oziroma ko smo prispeli na cilj, nisva takoj vedela, kje smo. Večina drugih stvari pa je bolj ali manj kar okej,« pravita.
Eden oddan, drugi samski
Rada imata svoje delo in rada se šalita. Na tuj račun, na svoj, vseeno. Najbolj žal jima je, da preprosto ni več časa za družino, prijatelje. »Seveda ohranjava stike prek interneta, facebooka in podobno, a to ni isto. Če imaš srečo, da se ne spremeniš ali vsaj ne veliko, se spremenijo drugi. Pa tudi na tako različne ljudi naletiš, da komaj verjameš, da je mogoče in res. Na preračunljive, izkoriščevalce, a tudi povsem normalne, dobre in prijazne. Zanimivo in na neki način strašljivo je, da si ljudje, s katerimi bi se lahko spoprijateljil, zaradi tvoje slave velikokrat ne upajo niti stopiti bližje, kaj šele te ogovoriti,« nadaljujeta. A očitno je velik del njunega občinstva ženski. Oboževalk jima ne manjka. Luka je že zaseden, Stjepan še prost. Lani so ga poslušalke, med drugim, na Hrvaškem v hudi konkurenci izbrale za najbolj zaželenega ženina, a se smeji, da ga to (še) ne bo premamilo. Kljub slavi in prepoznavnosti sta se naučila biti anonimna, če si tega zaželita. »To lahko stori vsakdo, če si želi. Kako to narediva midva, naj bo skrivnost,« ne izdata. Kadar sta prosta, gresta najraje domov, oba pa imata rada tudi naravo in sprehode, še toliko bolj, ker je takšnih priložnosti malo.
Nikoli si nista mislila, da bosta nekega dne kot violončelista polnila največje dvorane. »Violončelo namreč celo v klasični glasbi kot takšni ni bil med popularnimi inštrumenti, kar je zanimivo in po svoje smešno, mar ne? Se pa tudi midva strinjava, da sva veliko pripomogla k njegovi popularizaciji. Še vedno naju začudi, ko ljudje mislijo, da je najina zgodba pravljica v pravem pomenu te besede. Preboj in naključje se že zdita tako, ampak midva na sceno nisva prišla pred tremi leti. V glasbi sva že dolgo, od mladih nog, za nama so leta trdega dela. Ljudje imajo pač svojo malce romantično predstavo, ki pa velikokrat nima prav veliko skupnega z resnico,« pravita.
In kaj pravita o drugih zvezdnikih, ki jih večina ljudi pozna le z odrov in iz medijev? »Mogoče je presenetljivo, a na kakšne prav posebno izstopajoče še nisva naletela. Vsaj zunaj odra ne. Je pa seveda razlika med javno in zasebno podobo, marsikdo med njimi je zasebno povsem običajen človek. Ne glede na vse imajo tudi zvezdniki kdaj težave, so slabe volje, zbolijo itd. Seveda pa je razlika, ali koga srečaš enkrat oziroma občasno ali pa se z njim družiš večkrat in tudi zasebno. Doslej sva se ujela in razumela z vsemi,« povesta. Najbolj so se spoprijateljili s slovitim kitajskim pianistom Lang Langom, ki gostuje tudi na njuni novi zgoščenki. »Pri njem doma sva recimo praznovala tudi lansko novo leto. Med zadnjimi, ki sva jih spoznala, je Quincy Jones, bilo je na rojstnodnevni zabavi Eltona Johna. Dobro smo žurali,« se smejita.
Vedno sta pripravljena na šalo in nenavadno nastopanje. Eno takšnih šal sta si omislila tudi pri novem albumu Celloverse, ki sta ga v celoti prvič sama tudi producirala. Dala sta se namreč postarati! In to po lastni predstavi, kako bosta videti na stara leta. Pod taktirko režiserja Kristjana Burlovića v Pulju posneti videospot za pesem Wake Me Up ju prikazuje v vseh treh življenjskih obdobjih. Od učilnice do doma ostarelih, kot sta povzela. In prav njun videz, kakršna naj bi bila na stare dni, je presenetil mnoge, saj se estradniki običajno trudijo biti videti čim mlajši. V tem sta videla izziv in način, kako se pošaliti na svoj račun. »Početje, kot je preobrazba v človeka na stara leta, niti najmanj ni lahka stvar. Res je zabavno in obenem strašljivo videti oziroma si predstavljati, kako boš videti čez toliko in toliko let, takšna preobrazba kljub vrhunski umetnosti maskerjev traja precej časa. Ampak tudi midva sva bila presenečena, kaj lahko ustvarijo spretne roke maskerjev. Kljub naporom med snemanjem oziroma še bolj med preobrazbo smo se tudi zabavali, kar je prav tako pomembno in osvežujoče, smeh pa je povrhu še zdrav,« pravita. Sicer pa sta še posebno vesela, da je naslovna skladba na albumu njuno avtorsko delo: »To željo sva že nekaj časa nosila v sebi in jo zdaj končno uresničila,« še povesta.
