Začel je pri 15 in naredil tradicijo: samo enkrat mu jo je zagodla višja sila
27-letnega opernega pevca Žigo Laknerja, ki je s svojim glasom pred desetimi leti navduševal tudi v šovu Slovenija ima talent, ni treba posebno predstavljati, saj gre za glasbenika, ki nenehno preseneča s svojimi dosežki. Letos je zaključil 1. letnik magistrskega študija petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, lani je opravil avdicijo za solista na slavnostnem koncertu orkestra SNG Opera in balet Ljubljana in debitiral pod taktirko Mojce Lavrenčič, letos pa ga je doletela čast in je bil kot solist povabljen na operno noč.
Začetek leta je bil zanj izjemno pomemben tudi zaradi debitantskega nastopa v Slovenski filharmoniji, kjer je odpel dva koncerta. Nedavno je imel čast peti tudi na Blejskem strateškem forumu, kjer je nastopil ob boku priznane sopranistke Montserrat Martí Caballé, organiziran pa je bil pod pokroviteljstvom predsednice dr. Nataše Pirc Musar.
Ob mnogih debitantskih nastopih v najbolj prestižnih in cenjenih glasbenih ustanovah je 27-letni operni pevec tudi prejemnik številnih nagrad doma in v tujini, eden njegovih najpomembnejših življenjskih mejnikov pa je nedvomno tradicionalni koncert v domači Idriji, v športni dvorani Gimnazije Jurija Vege s simfoničnim orkestrom Simfonika Vrhnika pod taktirko Marka Fabianija. Začel je pri komaj petnajstih letih, koncert ni bil organiziran le enkrat, v času epidemije.
»Priznati moram, da me ob zavedanju, da sem začel tako mlad, preplavljajo različni občutki. Le kdo bi si takrat, ko sem organiziral prvi koncert v tej isti dvorani, mislil, da bo postal tradicija. Seveda je veliko bolj veličasten, kot je bil takrat,« pravi mladi glasbenik, ki se strinja, da si je v klasičnih glasbenih vodah nedvomno težje utreti pot kot v katerih drugih. »Klasika ljudem ni tako blizu kot denimo narodno-zabavna ali pop glasba, toda jaz bi rekel, da se kljub temu trudim, da bi jo ljudem približal v čim lepšem okviru, da bi ob njej uživali,« pravi edini kontratenorist v državi.
Preplet različnih umetnosti
Njegova domača Idrija je kraj, kjer je se zgodba tradicionalnega koncerta začela pisati in tam se piše tudi naprej. »Takrat se mi ni zdelo, da bo iz tega nastalo kaj resnega, a so me ljudje takšnega sprejeli in potem sem tudi jaz dobil zagon, da bi zgodba postala tradicionalna. Vesel sem, da smo v vseh teh letih dosegli lep nivo,« pravi Idrijčan, ki si organizacije koncerta, ki ni prav majhen zalogaj, ne predstavlja brez pomoči domačih – starih staršev, očeta, mame, sestre, strica, tete.
»Sam vsega ne bi zmogel, za vsem skupaj je kar pet mesecev garaškega dela, vaj in vsega, a priznati moram, da je takrat, ko vidim zadovoljne obraze, vse poplačano,« pravi glasbenik, ki se v prostem času najraje ukvarja s športom, ki ga je pred leti premamil v povsem nov, bolj zdrav način življenja. Zaupa nam, da se mu bodo na koncertu v Idriji na odru pridružili nekateri glasbeni kolegi, med njimi Alex Volasko.
»Zapele bodo tudi moje učenke, zaplesale pa učenke iz sestrine plesne šole. Z dvema zboroma bomo pričarali operno vzdušje in ga povezali s plesnim, to se mi zdi izjemno pomembno. Menim, da je zelo pomembno prepletati različne umetnosti, samo tako je lahko zadeva raznolika. Vesel sem, da so ljudje v vseh teh letih ostali z mano, da se vračajo na moj koncert, kar pomeni, da uživajo,« je za priložnost, da bo letos enajstič zapel na istem odru, hvaležen mladi glasbenik.
