Vloga v Ameriški piti ji je prinesla 200 ljubimcev
Zaradi svojega filmskega alter ega Stiflerjeve mame, ki v odštekani najstniški komediji Ameriška pita zapelje sinovega sošolca, je Jennifer Coolidge dobila več kot pošten delež posteljne akcije. »Igranje v tem filmu je prišlo s kopico koristi. Če ne bi bila razvpita Stiflerjeva mama, bi verjetno spala s kakšnih 200 ljudi manj,« je odškrnila vrata svoje spalnice, kjer bohotni igralki očitno nikoli ni bilo dolgčas. Kako tudi ne, ne nazadnje je morala upravičiti svoj (filmski) sloves milfice, izraz pa je postal priljubljen tudi zaradi nje.
Status objekta moškega poželenja je oblinasta svetlolaska s pridom izkoriščala. A nepregledna vrsta moških, ki so si z igralko želeli skočiti med rjuhe, ni edino, kar ji je Ameriška pita prinesla. Pred to vlogo, ki se je zanjo izkazala za prelomno, je namreč životarila, neuspešno hodila z avdicije na avdicijo, o kakšnem velikem preboju tudi sanjarila ni več. »Deset let avdicij mi ni prineslo niti ene same službe. V tem času sem se že povsem znebila strahu pred neuspehom, sprejela sem ga, v čemer je svojstvena svoboda.«
In morebiti je v tem ležala skrivnost njenega uspeha. Neobremenjenost ji je prinesla sproščenost in – bum – pri 38 letih je dobila svojo priložnost. In jo več kot izkoristila. Lik Stiflerjeve mame je namreč ponovila v še treh nadaljevanjih, kar ji je tlakovalo pot do dokaj sorodne vloge nekoliko avšaste blondinke, ki ima umetnost zapeljevanja moških v malem prstu, v simpatični komediji Blondinka s Harvarda in njenem nadaljevanju. To isto požiralko moških Paulette Bonafonté Parcelle pa bo zdaj ponovila še v tretje. Toda čeprav se je je stereotip nekoliko izumetničene blondinke precej prijel, ji je predlani vendar uspel preskok k drami, kjer je pokazala svoj igralski dar v vsej veličini. V miniseriji Beli lotos ji je bila vloga nevrotične Tanye McQuoid, ki jo razjedajo travme in depresija, pisana na kožo ter ji je prinesla celo prvo emmyjevsko in nominacijo za zlati globus.
Priznanja kritiške srenje za upodobitev Tanye si je zvezdnica več kot prislužila, ne nazadnje je zanjo skoraj izbljuvala svoje drobovje. Dobesedno. Med snemanjem prizora, ko je s čolna želela raztrositi materin pepel, je namreč skoraj neprenehoma bruhala. »Mike je bil neusmiljen. Prigovarjala sem mu, da prizor posnamemo s čolnom na kopnem, a se ni dal, kljub morski bolezni, ki jo je skoraj ugonobila. »Imela sem le vedro, v katero sem bruhala in bruhala. Soigralci so resnično spoznali tudi plat mene, za katero bi si želela, da je ne bi. Sploh ker so bili ujeti na čolnu z gromozansko količino mojega bruhanja. In nikamor niso mogli pobegniti. Kar je grozno.«
Z Belim lotosom je začela pisati novo poglavje svoje karierne poti, ki pa bi se ji skoraj izmuznilo. Pandemsko zaprtje jo je namreč tako potolklo, da je hotela vlogo zavrniti. Kljub temu da jo je njen prijatelj in ustvarjalec serije Mike White spisal z njo v mislih. »Pandemija me je močno prizadela, to je bil strašansko žalosten čas. Prebirala sem te žalostne zgodbe in postala fatalistično prepričana, da bo virus zmagal.
Poznala sem ljudi, ki so zaradi virusa umrli, nisem si mislila, da se bomo skozi to prebili. Zato je bilo zadnje, o čemer sem razmišljala, delo. Nisem videla smisla, da sprejmem kar koli, ker tako ali tako ne bomo več živi.« V tej depresiji in samopomilovanju pa se je za piko na i začela še obsedeno prenajedati, da je na svoje obline naložila še dodatnih 18 kilogramov. Da bi torej stopila pred kamero, ji ni padlo na kraj pameti. Čeprav Mike nikoli ni dvomil, da bo vlogo na koncu vendar sprejela.
Beli lotos je bil zamišljena kot miniserija, a so se pri HBO po odlični sezoni odločili serijo obnoviti še za drugo, ki prihaja na male zaslone to jesen. Znova s Coolidgeevo v igralski zasedbi, čeprav je zanjo to verjetno šele začetek. »Ljudje, ki mi nekdaj ne bi naklonili niti sekunde svojega časa, zdaj trkajo na moja vrata. Vsi želijo z menoj sodelovati in mi ponujajo vloge.«
