Brooke Shields pri enajstih že gola pred kamero
Nikoli ni bila le otrok, temveč jo je filmska industrija že v njenih dekliških letih spremenila v objekt moškega poželenja. Brooke Shields je bila namreč komaj enajstletna deklica, ko se je pred kamerami filma Lepa punčka slekla do golega in se morala poljubiti s soigralcem Ketihom Carradinom, ki je bil tedaj z 29 leti od nje starejši kar 18 let. Ko je bila stara 15 let, pa je zaigrala v klasiki Plava laguna in nato še romantičnem filmu Neskončna ljubezen, obema zasičenima z goloto in intimo. A to je zgolj eno poglavje zvezdničine zgodbe, ki jo režiserka Lana Wilson razgalja v dokumentarcu Pretty Baby (Lepa punčka), v katerem z igralko razkrivata tisto manj bleščečo, že gnilo plat Hollywooda, ki preži na mlade, ranljive ljudi in jih izkorišča ter zlorablja. V dokumentarcu, ki je premiero doživel na festivalu neodvisnega filma Sundance in bo še v tem letu postal dostopen širši publiki, Shieldsova tudi prvič na glas izda svojo najbolj bolečo skrivnost, da je bila na začetku svojih 20. let žrtev posilstva.
Študirala francosko literaturo
Njena zvezda je prvič zasijala, ko je bila še otrok. A je filmskemu svetu na to za nekaj časa obrnila hrbet, posvetila se je študiju francoske literature, ki ji je 1987. tudi prinesla diplomo prestižne univerze Princeton. A ko se je nato želela vrniti k filmu, je videla, da je njena dekliška slava že zbledela in je filmarji niso čakali v vrsti z vlogami. V težavnem iskanju vlog se je zato obrnila na znanca iz industrije, ki mu je – kot je nato spoznala – zmotno zaupala. Šla sta na večerjo, kjer naj bi tekla beseda o njeni prihodnosti in karieri, nato pa jo je povabil k sebi v hotelsko sobo, od koder naj bi ji poklical taksi. »Šla sem z njim, in komaj sva prišla v sobo, že je nekam izginil,« je Brooke zaplula v skeleče spomine. Želeč si, da bi tedaj poslušala svoj instinkt, ki ji je tiho prišepetaval, da nekaj ni, kot bi moralo biti. A je občutja nelagodja odmislila. »Vzela sem daljnogled, ki je ležal na mizici, in začela gledati skoti okno. Opazovala sem odbojkarje. V tistem so se odprla vrata in on je stopil v sobo. Gol. Odložila sem daljnogled. Še preden pa bi lahko kaj rekla, me je napadel. Name je skočil kot rokoborec.« V tistem bi se verjetno morala boriti, a je zmrznila. Strah jo je skoraj prikoval na mestu. »Strah me je bilo, da me bo začel daviti. Zato se nisem kaj prida borila nazaj. Po glavi se mi je podilo le, da moram preživeti in pobegniti. Odklopila sem se. Skoraj kot bi se z umom in zavestjo ločila od lastnega telesa.«
Ni si mogla priznati
Svojega napadalca v dokumentarcu nikoli ne poimenuje. Kako tudi, ko pa sama sebi dolgo ni zmogla priznati niti, da je bila posiljena. »Ko je bilo vsega konec, sem šla v dvigalo. Poklicala sem taksi. In vso pot do prijateljevega stanovanja jokala.« O grozi tistega večera se je sicer zaupala prijatelju Gavinu de Beckerju, in ta ji je naravnost dejal, da je bila posiljena. A Brookini možgani tega niso zmogli sprocesirati. »Tega nisem pripravljena verjeti,« ga je zavrnila in kot marsikatera v podobni situaciji nase prevzela vsaj del krivde za razvoj dogodkov. »Bila sem takšen kliše! Moj napadalec mi je tisti večer dejal, da sicer nikomur ne zaupa, a da zaupa meni. In verjela sem mu. Prepričana sem bila tudi, da sem mu morala nezavedno oddajati določene znake, saj sem ob večerji pila vino, z njim sem šla v sobo. Bila sem tako prekleto zaupljiva.«
Temno skrivnost posilstva je nosila v sebi. Svetu je do zdaj ni razkrila. A vendar je leta pozneje pisala svojemu napadalcu, da je uničil njeno zaupanje. Nikoli ji ni odpisal. »Toda odločila sem se, da ne bom več žrtev. To se lahko zgodi vsakomur, vseeno, kdo si in kako dobro misliš, da si pripravljen na svet. Vse iz tiste noči sem želela izbrisati iz spomina,« pa sklene danes in doda, da ji sistem nikoli ni priskočil na pomoč, »zato sem se sama morala naučiti, kako postati močna.«
Dokumentarec v dveh delih, ki nosi isti naslov kot film, ki jo je izstrelil med otroške zvezdice, to je Lepa punčka (Pretty baby), osvetli igralkino otroštvo, ki ga je zaznamoval njen status (otroškega) predmeta moških seksualnih želja. Sledi medijska obsedenost z njeno nedolžnostjo, ki jo je izgubila pri 22 letih, zaradi česar so jo mediji v 80. letih prejšnjega stoletja povzdignili v »najbolj slavno devico na svetu«. Ne izpusti niti boja Brookine mame z alkoholizmom ter lepotičinega prvega zakona s teniškim šampionom Andrejem Agassijem.
Mislila sem le, da moram preživeti in pobegniti. Odklopila sem se. Skoraj kot bi se z umom in zavestjo ločila od lastnega telesa.
