Tomaž Mihelič iz Torina o evrovizijski katastrofi, bledi krogli in zavijanju z očmi
Le še nekaj dni nas loči od največjega glasbenega spektakla tega leta. A čeprav bi si želeli, da je že vse pripravljeno na ponedeljek, ko bo prvič šlo zares – na vaji bodo namreč strokovne žirije delile svoje glasove –, je situacija v Torinu daleč od tega. Naš novinar Tomaž Mihelič in član zasedbe Sestre, ki v Torinu spremlja dogajanje iz prve vrste, nam je brez dlake na jeziku razkril, kakšno je vzdušje v Torinu, in priznal, da je organizacija letošnjega dogodka gotovo med najslabšimi.
»Vzdušje v Torinu je za zdaj podobno vremenu – deževno, nato obetajoče zažari žgoče sonce, a se kmalu znova nad mesto zgrnejo temni oblaki. Nekako tako je tudi na samem prizorišču. Italijani so nepripravljeni s sceno. Vse adute so stavili na sonce, a lahko bi rekel, da je v Torinu sonce zašlo. Evrovizija je bila spektakel luči in vsako leto so gostitelji tekmovali med sabo, kdo bo boljši, kdo bolj inovativen in naprednejši. Tekmovali so, kdo bo pokazal nekaj novega. Letos se je napovedovalo to sonce, ki je ugasnilo, še preden se je Evrovizija začela. Na žalost je bilo to sonce tudi zaslon, na katerega so projicirali svoja ozadja. Vse delegacije so se morale čez noč prilagoditi drugačnemu pristopu, kot so ga pripravljale toliko mesecev vnaprej,« je slikovito orisal vzdušje eden največjih slovenskih evrovizijskih poznavalcev.
Bleda krogla
Nekaj smole so s samo sceno imeli tudi naši predstavniki. Razkril nam je, da si je slovenska delegacija zamislila, da se bo disko krogla, ki so jo posebej za njihov nastop s tovornjakom pripeljali v Torino, med nastopom počasi spustila iz zraka, se vrtela in pripotovala v središče skupine, a organizatorji tega niso zmogli izvesti. Ob tem ima Mihelič nekaj pomislekov o slovenski tehnični ekipi. Slovenija ima namreč že dolga leta isto ekipo, zato meni, da bi po bogatih izkušnjah morala vedeti, da gostitelji pogosto ne ugodijo vsem željam in da je treba imeti tudi plan B, C ali D, ki so enako močni in učinkoviti kot prvotna ideja. Precej slabe volje zaradi slabih pogojev dela naj bi bil tudi slovenski mojster za luči Črt Birsa. »Zamislili so si, da bo to veliko sonce na disko kroglo projiciralo luči, in če bi se krogla vrtela, bi vsa dvorana zasvetila. Disko krogla pa je zaradi ugasnjenega sonca zelo bleda.«
Tomaž o naših predstavnikih govori v superlativih. Pravi, da že dolgo nismo na Evrovizijo poslali nekoga, ki bi na novinarska vprašanja odgovarjal s tako perfektno angleščino. »Naši se obnašajo letom primerno, neobremenjeno in sproščeno. Želim si le, da bi razposajenost, ki jo kažejo za odrom, prenesli na tiskovne konference in oder. Izjemno so pametni, talentirani in polni navihanih idej.« Čeprav jim stavnice niso najbolj naklonjene, pa ocenjuje, da bi se morali po videnem na drugi vaji gladko uvrstiti v finale. »Situacija je katastrofalna. Vrsto let že spremljam Evrovizijo, zadnjih sedem let na prizoriščih, in tako slabe izvedbe vaj še nisem doživel. Ni nastopajočega, ki ne bi imel kopice težav.«
Dodaja še, da so največji evrovizijski oboževalci vedno bolj prepričani, da bi naši predstavniki lahko bili veliko presenečenje, a se strinjajo, da so zapravili vrhunsko uvrstitev, ko se na Emo niso prijavili s skladbo, ki so jo predstavili v teh dneh Silence in My Head, nad katero naj bi bili vsi navdušeni.
Sicer pa v Torinu najbolj odmeva nastop Albanke, ki je morala po navodilu organizatorjev spremeniti del nastopa. »Lahko je hvaležna organizatorjem, da so preprečili njen vulgarni nastop. Nakazovanje na masturbacijo nima na evrovizijskem odru kaj početi. Bila je katastrofalno oblečena, čeprav meni, da je Lady Gaga. Je zelo glasna, ekscentrična, kar je všeč najbolj gorečim oboževalcem, ki norijo, ko vidijo malo perja in bleščic. V finale se bo uvrstila, a kakšne bolj vidne uvrstitve si ne more obetati.«
Bo zmagala politika ali glasba?
Da Evrovizija ni zgolj glasbeno in pevsko tekmovanje, ampak je v ozadju še mnogo več, je letos prišlo še bolj do izraza. Stavnice gladko zmago napovedujejo Ukrajini, a menda v medijskem središču že vsi zavijajo z očmi, ko kdo omeni Ukrajino. »Če ne bi bila politična klima takšna, kot je, bi bili eni izmed finalistov, ne pa glavni favoriti.« Evrovizijski navdušenci naj bi bili tudi precej nezadovoljni, da so ruskim predstavnikom prepovedali udeležbo, saj menijo, da glasba nima nobene povezave z dogajanjem v Ukrajini. Po kuloarjih pa se šušlja tudi, da bi lahko nastop ukrajinskih glasbenikov dal mešano sporočilo. Dvolično se jim zdi, da se, medtem ko fantje, starejši od 18, let ne smejo zapustiti države in se morajo boriti v vojni, člani zasedbe Kalush Orchestra zabavajo.
In kdo so Miheličevi favoriti? »Čeprav to rečem s težkim srcem, ker so res slabi organizatorji, si želim, da bi bila prihodnje leto Evrovizija znova v Italiji. Fanta sta fenomenalna. Mahmooda sem spoznal pred dvema letoma in je res umetnik z veliko začetnico, Blanco pa dodaja svežino. Konceptualno gledano je velika zmagovalka Srbija. Da je iz takšne tragedije naredila evrovizijsko pesem, to je vredno vsakega spoštovanja. Poje o dejanskem problemu skoraj vsake države – zdravstvenem zavarovanju in bedi, skozi katero se družba že leta prebija. Tretja favoritinja pa je klasična evrovizijska popevka, ki je vendarle drugačna – Švedska. Všeč mi je zaradi glasu, nonšalance in preprostega nastopa. Visoke uvrstitve napovedujejo še Ukrajincem, Nizozemki, Grkinji pa tudi Španki.«
Za konec je še dejal, da bi morali začeti Evrovizijo jemati manj resno, ker je to zabava. Okrcal je še tiste, ki imajo vedno veliko povedati o zmagovalcih. »To je tako kot na volitvah, če ne glasuješ, drži jezik za zobmi in ne stresaj svojega nezadovoljstva po družabnih omrežjih in forumih.«
