Zvezdo lahko srečaš na vsakem koraku

Le kdo si ob gledanju hollywoodskih filmov še ni zaželel, da bi si New York in preostala ameriška velemesta ogledal na lastne oči? »Ja, vsekakor je bila to moja želja še iz otroških oziroma mladostniških dni,« prizna Miha Deželak, jutranji glas Radia 1. In veliko jabolko ga ni pustilo ravnodušnega. »Slovenija je tako majhna, da si velikost in pestrost takšnega mesta pravzaprav težko predstavljamo. Z ekipo smo en teden, ki smo ga preživeli v New Yorku, bivali prav v strogem središču mesta, torej na Times Squaru,« pravi Deželak, ki je sicer tako zasebno kot službeno videl že veliko krajev, tudi svetovnih metropol.

Kot športni novinar se je, recimo, udeležil Eurobasketa v Litvi in Beogradu, bil je na svetovnem nogometnem prvenstvu v Republiki Južni Afriki, odbojko je spremljal iz Moskve. V New Yorku si je zelo želel na tekmo domačega košarkarskega kluba Knicks, a so bili prav takrat žal na gostovanju in mu to ni uspelo. »Si bom pa Knickse zagotovo ogledal v živo ob naslednjem obisku tega velemesta,« je prepričan Miha. S sodelavcema Jano Morelj in Denisom Avdićem so že večkrat potovali skupaj, ne le po ZDA, tudi po Turčiji. »Zdi se mi prav, da se spoznavamo tudi zunaj delovnega mesta, takšne delovne počitnice jemljem kot team building,« pravi Miha in doda: »Nikakor nisem zapečkar. V meni se skriva novinarsko-ustvarjalna žilica, ki mi ne da miru. Tudi zasebno rad potujem, čeprav imam obdobja, ko mi zelo ustreza biti doma. Eno lepših potovanj sem doživel z ženo v Parizu,« nam razkrije Deželak.

Kot rečeno, so med obiskom New Yorka stanovali na Times Squaru, povsem v središču mesta. »Američani so res neverjetno odprti, celo bolj, kot sem si predstavljal. Zaradi naloge, ki so mi jo dali poslušalci, sem moral na trgu, kjer mrgoli ljudi, odpeti pesem Marjana Smodeta Mrtva reka, a iti tja in začeti podvig ni bilo najlažje. Počutil sem se nelagodno. Morda tudi zato, ker sem iz Slovenije vajen, da je početi kaj takšnega skoraj nezaslišano. V Ameriki je to povsem drugače. Vsi so za foro, vsi so za akcijo, ne potrebujejo alkohola, da se odprejo. Nihče se ni posmehoval, takoj so začeli peti z mano, čeprav skladbe seveda sploh niso poznali. To mi je bilo res zelo všeč,« o ozadju snemanja razkrije Deželak. »Edino, kar me je razočaralo in fasciniralo obenem, je imunost ljudi proti reševalnim vozilom. Zvoki siren in utripajoče luči so očitno taka stalnica, da Newyorčanov sploh ne ganejo. Nam ob takšnih prizorih takoj zastane dih, vprašamo se, kaj je narobe in ali lahko kako pomagamo, tam pa gresta rešilec in gasilski avto mimo ljudi, kot da se ni nič zgodilo.«

V New Yorku je pogrešal tudi zeleno pokrajino in domačo hrano. »Ker prihajam iz Kamnika, sem navajen, da imam nedaleč od hiše gozd, kamor se lahko v vsakem trenutku odpravim z otroki, imamo reke in gore. V nekem trenutku sem se prav vprašal, kam starši tukaj peljejo otroke na sprehod ali rekreacijo. Edina možnost so najbrž telovadnice in fitnesi. Zaradi tega v tako velikem mestu zagotovo ne bi nikoli živel.« Tudi ameriški hamburgerji in sendviči ga niso prepričali. »Multinacionalnost se res vidi na vsakem koraku. Čeprav je bilo na enem kraju ogromno restavracij, od kitajske, turške, indijske do italijanske in španske, mi nikjer ni bilo posebno všeč. Vsa hrana je nekako sladka, vse je preveč začinjeno. Sveže zelenjave se skoraj ne dobi, ješ jo lahko le v omakah. Pogrešal sem tudi čisto navadno trgovino, kjer bi si lahko kupil kaj po svojem izboru. Skratka, ameriška kulinarika me ni prepričala,« pravi Deželak in doda, da pregovorno debelih Američanov ni opazil. »Ne, moram reči, da kljub takšni hrani ni bilo ekstremov. Seveda imajo ljudje težave s težo, a nič bolj kot pri nas.«

Ekipa Radia 1 je, kadar ni snemala oddaj, izkoristila čas tudi za kakšen izlet. Ogledali so si tako imenovano Točko 0, kjer sta nekoč stala dvojčka, pozneje porušena v terorističnem napadu. »Tam je vsekakor posebna energija, težko jo je opisati.« Obiskali so tudi kraj, kjer se je zgodil atentat na glasbeno legendo Johna Lennona. In ko smo že pri zvezdnikih – Deželak je imel čast srečati kar dve svetovno znani imeni, igralca Orlanda Blooma in Billyja Crystala. »Blizu stavbe, v kateri smo oddajali program, je bil neki teater. In kar naenkrat se je okoli njega zgrnila množica, sprva sploh nisem vedel, za kaj gre. No, nato sem le ugotovil, da sta pri vratih Bloom in Crystal. Ves optimističen sem se, opremljen z mikrofonom, odpravil dol, da bi z njima morda celo opravil krajši intervju. A jok, iz tega seveda ni bilo nič. Oba sta se v najkrajšem možnem času umaknila s prizorišča,« nam je razkril Deželak, ki ga je za tolažbo v zvezdniški objem stisnila vsaj ljubka miška Mini.