Ko se dobiva v stari Ljubljani, opazim, da si spet 'pušča' bradico, po kateri je znan Martin Rozman iz Usodnega vina. Medtem ko se sprehodiva po dežju, izvem, zakaj brki. »V predstavi Ana Karenina, v kateri igram Alekseja Vronskega, je režiser Dušan Jovanović želel, da bi imel samo brke. Ker nisem hotel, da bi mi jih lepili, sem jih pustil rasti – in tako je Martin dobil brke. Zadnji mesec in pol bi si jih lahko pobril, ampak jih je imel sedaj tudi Martin. Kar nekje na sredini snemanja jih ne moreš obriti. Počakal sem do konca snemanja ... Zdaj si puščam brado, ampak v teh dneh sledi premiera magistrske predstave Torzo butoh, za katero se bom moral pobriti. Butoh zahteva, da si pobriješ celotno telo. Tudi lase bi si, če bi si jih smel, ampak Martin seveda ne sme biti 'skinhead'. »Jaz britje vzamem kot proces poglabljanja v material, ki ga potem izvajaš na predstavi. Butoh je gledališko-plesni dogodek in zahteva veliko koncentracije, zbranosti in malo norosti.« Sicer pa ni prvič, da si bo odstranil vse dlake. »Na Akademiji smo imeli produkcije, izpite pod vodstvom profesorice Tanje Zgonc, ki je zdaj moja mentorica. Ja, že nekajkrat sem to naredil in je nekaj posebnega. Večini ljudem se zdi to nepotrebno, ampak vsak, ki nekaj dela s srcem, se temu posveti in gre do konca.«
Nesojeni plesalec
Ko se usedeva v lokalu, kamor me kavalirsko povabi, pove: »Na Akademiji mi je butoh pomagal doseči povezavo giba in notranjih občutkov oz. me sploh obdržati na Akademiji. Posebna stvar je, ki mi bo v življenju še velikokrat prišla prav.« Izvem, da se bo magistrska predstava odvijala v Železniškem muzeju Slovenskih železnic, natančneje v nekdanji stružnici. Medtem opazim tudi njegove nekoliko 'umazane' nohte in Klemen mi razloži, da je to posledica priprav na predstavo. »Bolje, da ne vidiš nohtov na nogah. To ni zato, ker si jih ne bi očistil, ampak je to 'šmer', torej mast in olje.« Nato pokaže fotografijo, kako bo videti v predstavi, in ker ima na njej samo hlačke, je opaziti tudi njegove mišice. Ob mojem komplimentu o izklesanem telesu pove: »To je zelo fizična stvar in zahteva velik telesni napor. Tudi pri butohu moraš priti do določenih telesnih skrajnosti, tam se šele začne tisto pravo. Ko res misliš, da ne moreš več, in ko te že vse boli, se šele začne prava stvar.«
Tudi gibanje na plesnem podiju mu ni tuje. Klemen namreč zelo rad pleše in skorajda bi postal profesionalni plesalec. »Plešem od vrtca v plesnih šolah, od petega razreda naprej sem s sestro hodil v Ljubljano na hip-hop, pozneje sem v Stični hodil na show dance in jazz balet, štiri leta pa sem treniral latinsko-ameriške plese v plesnem klubu Fredi. Hodil sem tudi na mednarodne turnirje. Potem pa se je plesalka poškodovala. Ravno sem bil star 18 let in se je bilo treba odločiti, ali ples ali igra. Vendar me forma latinsko-ameriških plesov ni čisto prepričala, zdela se mi je brez vsebine. Zato sem šel na Akademijo za gledališče, film, radio in televizijo.« Punce zna torej tudi dobro zavrteti. »Nikoli mi bilo težko biti prvi na plesišču.« Tudi zabava se rad, če le najde čas. »Zame je zabava, da se z dobrimi prijatelji pogovarjamo o nečem, kar ni nujno in ni vezano na jutri, torej o splošnih stvareh. Mi rečemo temu, da rešujemo svet. In vedno nam ga skoraj uspe rešiti, ampak potem moramo domov,« se nasmeji. »Zelo rad si vzamem čas za prijatelje, da se družimo, pogovorimo. Tudi v Stični imam nekaj prijateljev, ohranili smo stike, čeprav sem zelo malo doma. Tam pa je dolenjski žur. Pa fantje kakšno zapojemo.« Pri tem seveda ne manjka cvička in Klemen kot njegov zagovornik pravi: »Cviček je vsekakor številka ena!«
Od sladic do drznih ponudb
Usodno vino je bilo zanj res usodno, saj ga je izstrelilo med zvezde. »To je res dobra izkušnja. Tudi meni je pomagala, da sem presegel določene stvari. Vsi vemo, kakšen je žanr, vendar zaradi tega ni nič manj kvalitetno. Zelo sem vesel, da je naš direktor fotografije dobil nagrado iris. Prvič letos so jih podeljevali, to so nagrade za snemalce.« Ko povprašam, kaj je doživel, pa si ne bi nikoli mislil, da bo, mi opiše zadnjo izkušnjo: »Danes zjutraj sem imel otroško predstavo Gledališka bum-bonjera, kjer so bili osnovnošolci in so vzklikali 'Martin'. Gre za zelo interaktivno predstavo, skupaj z otroki ustvarjamo teater. Na začetku predstave sem moral reči, da Martina ni, Klemen je zdaj. Že so se lepo umirili, potem sem pa igral Martina Krpana in so spet vzklikali 'Martin'.« V predstavi Želim si, da bi se zgodilo drugače, pa igra sebe. »Pridem na avtobusno postajo in dva najstnika, ki ju igrata moja prijatelja, se hočeta fotografirati z mano. Da igraš pri šestindvajsetih letih sebe v predstavi, je kar smešna stvar. Tudi občinstvo se zelo dobro odzove, ker je humorno. Potem so tu še avtogrami, pa zastonj sladice … Take prijetne stvari se dogajajo.«
Oboževalk mu zagotovo ne manjka, o ženitvenih ponudbah pa pravi: »Ponudbe so take in drugačne. Moram reči, da so zelo inovativne in zabavne in nič moteče.« Pove mi, da bo najdrznejše zadržal zase, opiše pa mi še en zanimiv dogodek: »Zadnjič, ko sem šel v fotostudio, je bila pred vhodom neka punca in me prosila za skupno fotografijo. Ker so zapirali studio, sem ji rekel, da pridem takoj, samo vzeti moram neke stvari. Ko pa pridem ven, je bilo tam že osem punc. Poklicala je vse svoje prijateljice,« se nasmeji. »Jaz to res sprejemam kot pozitivno stvar.« Sicer pa je njegovo srce oddano. Igralka Nina Ivanišin je tista, ki mu je ukradla srce. Vprašam, ali je srečno zaljubljen, in Klemen hitro odvrne: »Zelo.« Čeprav je pri tej temi redkobeseden, pove: »Me zanima, če bi bralci želeli, da se njihova intima deli javno. Iz preteklosti imam izkušnjo, da je bilo to bolj javno, pa ni bilo zaradi tega nič narobe, ampak človek se čez čas nauči, kaj je v življenju res pomembno in česa nočeš. Jaz sem zelo srečen.« Nato še reče: »No, ti dam največjo informacijo: brez nje nič od tega, kar se zdaj dogaja, ne bi bilo mogoče, z magisterijem vred.«
Klemen bolj odločen od Martina
Zdaj bodo začeli snemanje tretje sezone Usodnega vina. »Ni mi niti malo žal, da sem se spustil v to. Čeprav mi govorijo, da me bo zaznamovalo … Verjamem, da me bodo določeni ljudje vedno imeli za Martina. To je tako, kot imajo Jerneja Šugmana za Vesota. Tisti, ki pa gredo v gledališče ali pogledajo še kakšen tvoj film, pa vidijo, da ima lahko igralec več obrazov. Tisti, ki se bodo želeli pozanimati, bodo videli, da nisem samo Martin. Sicer pa se s tem ne obremenjujem.« O vzpored-nicah z Martinom pravi: »Glavna vzporednica je, da je družina zelo pomembna. Jaz od osemnajstega leta ne živim doma, ker sem prišel na Akademijo v Ljubljano. Družina se mi zdi temelj, na katerega se lahko vedno nasloniš, ne glede na to, kaj se zgodi. Tako je tudi pri Martinu. Glavna razlika je suverenost oz. odločnost. Martin je občasno neodločen in počaka, da se stvari razpletajo kar same. Jaz pa nisem tak. Jaz se odločim in naredim, kar se mi zdi v tistem trenutku najbolje. Seveda naredim zato tudi kakšno napako, ampak se iz njih vsaj kaj naučim. Odločnost je zagotovo največja razlika. Da igraš človeka, ki žensko zaroči, potem pa spije pol steklenice vina – tukaj sva si tudi malo različna, Martina se prej prime –, gre v vinograd in reče drugi, da jo ljubi. Kako bo moj ego Klemena pretrpel to, da se odločiš za eno žensko, jo zaprosiš, ljubiš pa drugo?! Jaz tega recimo ne bi mogel narediti. Ker bi me raztrgalo,« se nasmehne. Klemen bi torej Martinu priporočal več odločnosti? »Martin se uči iz izkušenj. Zdaj recimo, ob koncu druge sezone, spoznamo nov ženski lik, ki cilja na Martina, in tukaj je že malo bolj odločen kot v prvi sezoni. Še vedno premalo, ampak počasi … Ne moreš človeka spremeniti čez noč.« Ob moji pripombi, da torej Martin postaja moški, Klemen pa je že moški, se nasmeji in reče: »Jaz bi bil vesel, če je tako.« Nato se zamisli in pove: »Tudi Klemen je šel že skozi marsikaj. Čeprav imam 26 let. Mislim, da res nisem več samo fant … Ampak recimo, da je Klemen Janežič moški.« Zagotovo pa je Klemen moški, o katerem sanjajo mnoga dekleta.
Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.
