Zlata košarkarska medalja se sveti na filmu

Po premieri, ki je bila 26. februarja 2015 v Sava centru v Beogradu, so v ljubljanski Hali Tivoli v torek prvič v Sloveniji zavrteli film Postali bomo prvaki sveta (Bićemo prvaci sveta) režiserja Darka Bajića. Vrhunec zgodbe je osvojitev naslova svetovnih prvakov na svetovnem prvenstvu v košarki leta 1970 v Hali Tivoli v Ljubljani, ko je tedanja jugoslovanska ekipa v finalu premagala košarkarje ZDA s 70:63. Film je navdušil številne gledalce v srbskih mestih, saj si ga je ogledalo že več kot 100.000 občudovalcev nekdanje jugoslovanske košarke.

Za snemanje filma in precej zahtevno nalogo so se odločili v družbi Intermedie Network, ki ima odlične izkušnje že s filmom in TV-serijo Montevideo. Igrani film Postali bomo prvaki sveta so posneli v koprodukciji s partnerji iz Hrvaške, Slovenije, Bosne in Hercegovine ter Makedonije. Govori o začetnikih slavne jugoslovanske šole košarke in o prvi zlati medalji na prvenstvu v Ljubljani leta 1970. Snemati so ga začeli septembra lani v Beogradu, nato so nadaljevali v Ljubljani, ekipa pa je med drugim delala na Bledu. Nato so se spet vrnili v Ljubljano, se selili v Zagreb, in snemali še v Šabcu v športni dvorani, ki je zelo podobna Hali Tivoli. Tu so namreč posneli še kadre odločilne tekme, ki je takratni jugoslovanski ekipi prinesla naslov svetovnih prvakov.

Režiser Darko Bajić je bil z delom v Ljubljani očitno zelo zadovoljen. »Film bo vsekakor zanimiv za slovenske gledalce, tudi zaradi treh junakov, ki so pomembno prispevali k odločilni zmagi in k naslovu svetovnih prvakov,« nam je povedal. »To so bili Ivo Daneu, Vinko Jelovac in Aljoša Žorga.« Darko Bajić se je rodil v Beogradu leta 1955 in že z debitantskim filmom osvojil več nagrad na filmskem festivalu v Pulju. V slovenskem prostoru je najbolj znan kot režiser znamenite televizijske serije Sivi dom (1986) in celovečernih filmov Črni bombarder (1992), Vojna v živo (2000), O Gringo (2013).

Glavne vloge zaupali mladim igralcem

Glavne vloge pionirjev košarke na območju tedanje Jugoslavije so zaupali mladim igralcem. Tako na primer Nebojšo Popovića, ki je kot prvi med enakimi začel košarkarski bum v bivši Jugoslaviji, igra mladi igralec Strahinja Blažić. Miloš Biković je prevzel vlogo Radomirja Šapera, predsednika Košarkarske zveze Jugoslavije. Aleksandar Radojičić se je vživel v lik Bore Stankovića, ki je bil prvi človek Fibe, medtem ko se je moral Marko Janketić vživeti v vlogo Aleksandra Nikolića, tvorca jugoslovanske košarkarske šole, ki je vzpostavil značilno filozofijo tega športa.

V filmu nastopajo tudi nekateri aktivni košarkarji, na primer Boban Marjanović, center KK Crvena zvezda Telekom, ki ima v tej zgodbi zanimivo vlogo, v kateri se je odlično znašel. Igra namreč znanega sovjetskega košarkarja Janisa Kruminša. »Bil je zelo dober in zelo visok igralec,« je povedal Marjanović. V drugih vlogah nastopajo igralci iz Srbije, Hrvaške, Slovenije in Makedonije, med drugim tudi Jure Henigman in Katarina Čas.

In kaj bomo videli? Film, posnet po resnični zgodbi, sledi viziji štirih prijateljev, ki so po drugi svetovni vojni zavetje pred vsiljivo politiko našli v športu in osnovali legendarno jugoslovansko košarkarsko šolo, kjer so se pod koši razvijali novi talenti. Trnova pot glavne protagoniste vodi čez številne zapreke, vse do svetovnega košarkarskega prvenstva v Ljubljani, kjer je na nepozabni tekmi jugoslovanska reprezentanca premagala ZDA in prvič osvojila naslov svetovnega prvaka.

Osrednji dogodek je finalna tekma na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Ljubljani. Glavni lik Nebojša Popović spremlja razvoj in življenjsko pot zanesenjakov, ki so s profesionalnim delom, idejami in napori uresničili svoje sanje – prvo zlato medaljo na svetovnem prvenstvu. V štiridesetih letih pride v Ljubljano na finalno tekmo, da bi doživel 25-letne sanje, še iz časov, ko je igral košarko v vojaških čevljih ali pa kar bos. Hkrati spremljamo igralce, ki se pripravljajo na finalno tekmo. Glavni igralec in kapetan ekipe Ivo Daneu je poškodovan, tako da so nosilci igre mladi košarkarji, ki bodo pozneje postali asi mednarodne košarke. Vsi Jugoslovani, vključno s političnim vodstvom, z nestrpnostjo pričakujejo 23. maj 1970, ko so košarkarji po nizu srebrnih medalj končno le osvojili prvo zlato odličje.

Zmaga nad ameriško ekipo je bila mnogo več kot športna. Jugoslavija se veseli zlate medalje. Celotna država je v transu. Predsednik Tito je zadovoljen. Za svoj 78. rojstni dan, dva dneva po finalni tekmi, prejme zlato medaljo jugoslovanskih košarkarjev … »Če nič drugega, je film Postali bomo prvaki sveta zelo lepa reklama za Slovenijo,« je po premieri povedala ena od gledalk.