Nekateri dogodki se človeku vtisnejo neizbrisno v spomin. Kar ne moreš in ne moreš jih pozabiti. Kaj je krivo za to, da si nekaj tako zelo zapomniš, je včasih prav neugotovljivo. Podobno je z ljudmi. Nekateri so zapisani v našem spominu tako globoko, da jih pač ne moreš in ne moreš pozabiti. Brane Ivanc je eden takih posebnežev, ki ga verjetno nikoli ne bom pozabil. V zavest se mi je prav potihoma prikradel že takrat, ko sploh še nisem vedel, kaj je gledališče, kdo so ti čudežni možiclji, igralci, ki nas z malih zaslonov razveseljujejo, če nam le starši to dovolijo.
Vedno zatopljen v branje
Ja, Braneta Ivanca se spomnim kot neponovljivega detektiva v TV-nanizanki Naočnik in Očalnik. Skupaj z Janezom Hočevarjem - Rifletom sta bila tandem, ki mu ne prej ne pozneje ni bilo enakega: Brane in Rifle sta ustvarila tako specifična, tako prepoznavna in hkrati tako salamensko priljudna lika, da smo se otroci kar lepili na zaslone, kadar je bila na sporedu omenjena nadaljevanka. Potem sem Braneta srečal v ljubljanski Drami. Bil je nekako tih. Z obveznimi očali na nosu je bil skoraj vedno zatopljen v branje časnikov. Ja, če kdo, potem je bil Brane Ivanc na tekočem z vsem, kar se je okoli nas dogajalo. Prek doslednega spremljanja domačih in svetovnih dogodkov si je ustvarjal neki svoj, v časopisno okolje vpet svet. Spomnim se, da so nekoč (ko še nisem bil član Drame, s prijateljem Brankom Šturbejem sva bila le njena štipendista, kar pa je bil, mimogrede, neverjetni precedens: bila sva namreč prva in zdi se mi, da do dneva današnjega tudi edina štipendista, kar jih je imela največja slovenska gledališka hiša!) člani sveta Drame, v tistih časih zelo pomembnega organa upravljanja (tole samoupravljanje je bila res ena fina nategavščina), odločali, ali naj kar tako, sredi gledališke sezone, vsem že objavljenim abonmajskim napovedim navkljub, padalsko uvrstijo na spored briljantno, čisto sveže, pravkar napisano dramo fenomenalnega Draga Jančarja Veliki briljantni valček, ki sta jo v teater družno prinesla Drago in potencialni režiser Zvone Šedlbauer.
Nema vloga
Vrhunska odlika Jančarjevega dela jih je fascinirala, tako da odločitev ni bila tež- ka: igrali bomo, študij naj se začne takoj. In smo začeli. Da, v zasedbi sva bila tudi midva z Brankom. Kakšna čast! Ko sva pri vratarju Drame prevzela v rjave platnice vezana teksta, vsak svojega, seveda, sva kot majhna pobalina zdrvela v bližnjo Muco, lokalček nasproti Drame, in hlastno začela listati po dramski predlogi. Branko je imel precej teksta, jaz pa niti stavka. Hudo! Razočaranje, namreč. Si predstavljate? Tak perfekten tekst, jaz pa – nem. No, pozneje se je seveda izkazalo, da je bila moja vloga še kako pomembna. In zelo dobro napisana. In, hvala bogu, tudi odigral sem jo zelo dobro. Tako so ocenili vsi, ki so predstavo videli. In tudi predstava je bila – preprosto nekaj več. Briljantna. Kot njen naslov. V tej predstavi lik, ki sem ga posku- šal oživiti na odru, proti koncu ubijejo in ga po nekakšnem stopnišču privlečejo pred vse druge protagoniste. Nisem ravno mušja kategorija moškega fizisa, nekaj me je skupaj, in niti med študijem Velikega briljantnega valčka nisem bil neka trlica (čeprav me je bilo, roko na srce, v tistih časih za kakšnih dvajset kilogramov manj!). Prej nasprotno. Tako so imeli kolegi (Šturbej, Dušan Škedl idr.) precej dela, da so ta kup mesa spravili čisto na rampo (na rob odra, ki se že skoraj dotika prvih sedežev). Tam sem negibno obležal. Ker sem bil pač mrtev (ja, gledališče je resnično ena čudovita igrarija, tu pa tam).
Z obveznimi očali na nosu je bil skoraj vedno zatopljen v branje časnikov. Ja, če kdo, je bil Brane Ivanc na tekočem z vsem, kar se je okoli nas dogajalo.
Branetovo Sveto pismo
Režiser Zvone Šedlbauer, človek, ki ga zelo, zelo spoš- tujem in cenim, ker je tudi sam neke posebne vrste igralec pa še hudimano tankočuten zna biti, predvsem pri delu z igralci, je prizor, v katerem me privlečejo na oder, zrežiral tako, da je poleg mene najprej privedel oziroma postavil prav – Braneta Ivanca. Ta je igral vlogo Savla Pavla, enega izmed duševno motenih pacientov posebnega zavoda Svoboda osvobaja (kakšna močna, povedna Jančarjeva metafora!), zavoda, v katerem so popolnoma zdrave ljudi pripravili do tega, da so postali norci. Decentna odslikava psihične torture nekega (na žalost resničnega) režima. Grozljivka! Brane si je kot rekvizit omislil v usnje vezano, ne prav veliko pa tudi ne prav majhno Sveto pismo. Vseskozi ga je držal v svojih majhnih, nebogljenih ročicah, ga prebiral, nekaj mrmral sam vase in blodil (pretresljiva, močna, perfektna igralska kreacija!). Na neki predstavi, bilo je že precej po premieri, tako da je bila predstava že dodobra utečena, so me spet privlekli na oder. Oči sem imel zaprte, saj sem poskušal biti kar se da prepričljivo mrtev, tudi dihal sem jako plitvo, da se ja ne bi videlo, da sem v resnici še kako živ. Samo instinktivno sem čutil, kaj se dogaja okoli mene. Čeprav sem v vsakem trenutku natanko vedel, kaj se dogaja oziroma kaj se bo zgodilo, kaj bo kdo rekel, kam se bo kdo premaknil, sem bil tistikrat dodobra presenečen.
Smejoči se mrtvak
Dogovorjeno je bilo tako, da se Savel Pavel v določenem trenutku približa meni, trupelcu, se skloni in začne brati iz Svetega pisma. Preprosto. No, tistega prav posebnega dne pa le ni bilo vse čisto tako preprosto. Vsaj zame ne! Brane se je približal, tik poleg mene je prišel kot po navadi, in v trenutku, ko naj bi pokleknil poleg mene, mu je iz rok padla dokaj težka omenjena knjiga. In to kam drugam kot ravno na moje nič hudega sluteče mednožje. Si predstavljate mojo spontano reakcijo? Kar privzdignilo me je. Od bolečine in od presenečenja. Zdi se mi, da sem za trenutek oči odprl pa jih takoj tudi zaprl. Pa tudi neki popolnoma neartikulirani javkec sem iz sebe izpustil, se mi zdi, če se prav spomnim. In tako je šel sicer zelo ganljiv in zelo poveden prizor v maloro. Ko sem potem, čez nekaj sekund, vendarle nekako prišel k sebi in sem se zavedel, kaj se je pravzaprav zgodilo, me je popadel grozovit smeh (kolegi so se vsi po vrsti že hudo zelo smejali). In truplo se je začelo tresti. Od smeha. Smejoči se mrtvak. Totalna štala. Brane se je prvi znašel. Začel je glasno hlipati, legel je name, kakor je bil dolg in širok (pa ni bil preveč dolg), da bi s svojim telesom nekako zakril moj hehet. Tudi drugi so ga posnemali, in potem smo tam ležali in se, tako, navznoter, hihitali. Dokler ni Polde Bibič končal monologa in je zavesa padla. Ja, to je bila ena najhujših in hkrati najlepših dogodivščin v mojem dotedanjem teaterskem življenju. Ko veš, da se ne smeš smejati, pa si ne moreš pomagati. In se – smeješ. Dragi Brane, če me slišiš, tam gori, nad zvezdami: zasmej se. Še enkrat. Prosim. Samo zame.
