Si predstavljate življenje, ko vas sladkor ne zanima več? Si predstavljate še več, ne samo da vas sladkor ne bi več zanimal, ampak da bi imeli samo nekaj prtljage in bi z njo potovali po svetu? Se sliši nepredstavljivo? Za Sarah Wilson ne. Preberite nekaj naslednjih vrstic.
Sarah Wilson, avstralska medijska osebnost, ki pa danes nima niti malo zvezdniškega življenja, učiteljica zdravega življenja, je med drugim živela v gozdu, po svetu pa potuje z osmimi kilogrami prtljage. Te dni se mudi tudi v Sloveniji, saj predstavlja svojo knjigo Adijo, sladkor. Pred odhodom v naše gore sva se srečali v ljubljanski gostilni, kjer sem preizkusila prigrizke in pijačo brez sladkorja po njenih receptih. Kot ljubiteljica sladkorja sem bila presenečena. Morda bi lahko tudi jaz preživela brez sladkorja! Ali z vsaj manj sladkorja. Še bolj kot odpoved sladkorju pa me je zanimal njen nomadski način življenja. Ko jo opazujem med pripovedovanjem, je videti, da je srečna. Oblečena v preprosta oblačila, kot da je ravnokar prišla s sprehoda, nam da vedeti, da je za svojo srečo res zaslužna sama in da ji materialne stvari nič kaj dosti ne pomenijo. In zakaj to postane zanimivo? Njeni začetki namreč niso podobni današnjemu življenju. Sarah se je uveljavila kot politična in družbena komentatorka z rednimi nastopi v več priljubljenih avstralskih TV-oddajah, prav tako je bila urednica Cosmopolitana ter voditeljica prve serije avstralskega MasterChefa. Zveni podobno temu, kar je danes? Dandanes je avtorica knjižnih uspešnic, blogerka in ustanoviteljica gibanja I Quit Sugar, to je največjega avstralskega gibanja, namenjenega zdravju in dobremu počutju.
Ob svojem delu je spoznala številne zanimive ljudi. Med drugim je meditirala z dalajlamo, zaplesala iz letala s sirom Richardom Bransonom in o zmenkih razpravljala z avstralskim ministrskim predsednikom. Dolgoletni zvesti spremljevalec njenega življenja pa je bil tudi sladkor. Sarah celo pravi, da je bila z njim zasvojena in je vsak dan zaužila 25 žličk sladkorja, preden je spoznala, da je to krivec za nihanje razpoloženja in teže, motnje spanca in težave s ščitnico. Med pogovorom mi je razkrila, kako je bilo videti njeno življenje nekoč. »Preveč sem delala, pila kavo, jedla napačno hrano z veliko sladkorja … To je bil moj vsakdanjik, kot vrtiljak. Mislim, da se s tem poistovetijo mnogi. Čez dan si gor in dol, pri tem pa si pomagaš s sladkorjem. To sem delala mnogo let in zgodil se je kolaps. Morala sem se pozdraviti. Vse raziskave in vsi zdravniki so mi svetovali, naj opustim sladkor. Nisem verjela. Odločila sem se, da bom poskusila za dva tedna. In že v dveh tednih sem se počutila boljše. Nato pa je šlo samo še navzgor.« Kar se je začelo kot poskus, je kmalu postalo način življenja.
V knjigi Adijo, sladkor z osebnimi izkušnjami pomaga opustiti sladkor s preverjenim 8-tedenskim programom, premagati hrepenenje po sladkem, z uspešnimi in preprostimi ukanami najti zdrave nadomestke sladkorja in pripraviti 108 preprostih jedi. Čokolada vseeno ostaja njena pregreha, zato si jo občasno privošči. »Ne želim se vse življenje počutiti, kot da sem na dieti. Ne verjamem v diete, ker se jih noben ne more držati. Drugače je s sladkorjem. Ko ga enkrat opustiš, nisi več odvisen od hrane, ki ga vsebuje, in uživaš v hrani. Obožujem hrano. Poglaviten razlog, da sem prišla v Slovenijo, je ravno hrana.« Svoj 10-dnevni pohodniški izlet bo končala v Hiši Franko pri Ani Roš in tega se zelo veseli. Skutna torta z bučkami po njenem receptu pa me je navdušila, ob tem mi poda koristen nasvet: »Nikoli ne pijte sladkorja, saj je najhujši v tekočini, ker se takoj pretvori v maščobo. Namesto sadnih sokov raje jejte sadje. Jogurte izbirajte polnomastne, ker tisti z manj maščobe vsebujejo veliko sladkorja. In doma kuhajte. In jejte veliko slovenske hrane!«
Torej Sarah, ki je nekoč živela, kot živi večina od nas, danes pa je zagovornica minimalizma, nasprotnica potrošništva in embalaže, brez lastnega doma, lastnica dveh kovčkov, kolesa in srfa, pove, da čuti potrebo izobraziti ljudi o drugačnem življenju. A silila nas ne bo, le svojo zgodbo hoče povedati, pravi. Zgodbo nomadke zadnjih osem let. Vendar premislimo. Da bi vsi živeli kot nomadi in brez sladkorja, se ne bo zgodilo. A če bomo zmanjšali porabo sladkorja, nam ne bo škodilo.
