Žirantka Ana: ko zavrne talente, potoči tudi solzo

Od nje je v zadnjem času odvisen marsikateri talent. Kroji namreč usodo oddaje Slovenija ima talent. Z miniaturno in gibčno baletko Ano Klašnja se dobiva v ljubljanskih Prulah, kjer si je ustvarila dom in si rada tudi privošči sprehod ob Ljubljanici. O novi vlogi 32-letnica pove: »Svoje mesto v žiriji jemljem kot nov izziv in hkrati veliko odgovornost. Zavedam se, da lahko moje besede tudi koga prizadenejo, kar sigurno ni prijeten občutek. Sem pa vseeno zelo hvaležna za to priložnost, saj sem se naučila veliko novega, spoznala čudovite ljudi in doživela nekaj nepozabnih trenutkov.«

Njeni favoriti

Pove mi, da njena naloga ni lahka. »Na avdicijah mi je bilo najtežje poslati domov nekoga, za katerega vidiš, da si to, kar počne, neznansko želi in mu s tem morda uničiš sanje. Zdaj v polfinalnih oddajah pa mi je še huje, kadar se moram odločati med svojimi favoriti, ki bi jih vse rada videla tudi v finalu, saj vem, da so sposobni in zelo talentirani.« Nemalokrat je potočila tudi kakšno solzo, pove med najinim sprehodom. »Imam svoje plesne favorite kot tudi nekaj pevskih. Za nekatere sicer še ne vem, ali jim bo uspelo v finale, lahko samo upam,« in se ob tem nasmeji.

Pokaže mi klopce, kamor rada sede ob večerih. Knjig ob tem ne bere, rada pa prelista časopis. V rumenih ljudi zanima njeno ljubezensko življenje in Ana na to odgovarja: »Zadnje čase se samo še smejim romantičnim zgodbam in medijem, ki se tako zelo trudijo, da mi najdejo fanta.« Najbolj jo je prizadela afera s Sebastjanom Cimirotičem. »To mi je bilo čisto bolno. Ko so mi dali Branka, se mi je zdelo super. In ko so mi dali Valiča, se mi je tudi dobro zdelo,« pove o domnevnih ljubezenskih aferah z Brankom Čakarmišem in Domnom Valičem. Pravi, da je zaljubljena v življenje. »Ko pa bom nekoga ljubila, tega ne bom skrivala.«

Pomembni 
so možgani

O oboževalcih le na kratko pove: »Prepoznavnost naredi svoje.« In kaj pravi o svojem sanjskem? »Pri moškem so mi pa res pomembni možgani. To pa vedno bolj ugotavljam, da imajo svoj šarm. Predvsem to ... pa nasmeh oziroma smisel za humor. Nekdo, ki ima rad življenje in ni obremenjen, zafrustriran.« Sanja o svoji družini. »Nekoč si tega resnično želim. Vse ob svojem času.«

Znano je, da so baletke nekoliko omejene pri ustvarjanju družine. »Ne bi rekla, da smo omejene. Edino, kar je morda ovira, da je balet profesionalen šport in da se po porodu telo precej spremeni zato se je zelo težko vrniti v formo. Vendar verjamem, da če imaš dovolj močno voljo, tudi to ni ovira,« odločno pove. Veliko bolj zgovorna je o svoji prvi ljubezni. »Ples je moja ljubezen, tako da se tudi po končani karieri ne želim oddaljiti od odra. Z velikim veseljem bi se posvetila gledališki igri, morda poučevanju ali pa televiziji.«

Trenutno se s svojim soplesalcem in najboljšim prijateljem Lukasom Zuschlagom pripravlja na glavno vlogo v romantičnem baletu La Sylfide, ki bo v Operi 4. in 5. junija. »Zdi se mi, da v Sloveniji še vedno velja miselnost, da je balet zgolj za elito. Kar absolutno ni res in upam, da sem s svojim pojavljanjem na televiziji morda vsaj koga prepričala, da si bo kdaj ogledal kakšno baletno predstavo.«

Z nahrbtnikom po svetu

Kot pove, jo Ljubljanica sprošča, domačemu okolju vedno daje prednost. »O tujini sem veliko razmišljala po končani baletni šoli, vendar sem takoj zatem dobila ponudbo za delo v naši operni hiši in jo sprejela. Zelo hitro sem začela dobivati solistične vloge v baletih, ki so jih prišli k nam postavljat koreografi od drugod. Tako je nekako tujina prišla k meni. Imela sem možnost dela z odličnimi pedagogi in koreografi in se veliko naučila.« Vsekakor pa rada potuje. »Potovanja so moja obsesija. Poleti, ko ni sezone, vedno odpotujem nekam zares daleč in v neznano, saj se le tako napolnim z novo svežo energijo, sprostim dušo in telo ter se pripravim na nove izzive, ki me čakajo jeseni.« Ana pravi, da je vsako potovanje nekaj posebnega. V Indoneziji je bila že dvakrat in, kot pravi, še zdaleč ni videla vsega, kar bi si želela. »Najbolj v spominu mi je ostala izkušnja iz Sulavesija, indonezijskega otoka, kjer sva bila s prijateljem edina belca in so naju domačine sprejeli medse, z nama delili hrano, nama omogočili spremljanje njihovih običajev ... Spoznavanje drugih kultur in prijaznost ter preprostost teh ljudi se te neizmerno dotaknejo.« Nič nima proti luksuzu, vendar ga na potovanjih z nahrbtnikom navadno ni. »Backpacking je po mojem edini način, da resnično vidiš in doživiš največ, kar ti pokrajina in ljudje ponujajo.« Simpatična baletka pa ni obsedena samo s potovanji, ampak tudi z mesom. »Če na tri dni ne dobim mesa, sem gotova. Sem prav ena od tistih ljudi, ki nujno rabijo meso. Brez ogljikovih hidratov in sladkarij z lahkoto preživim, brez mesa pa ne,« še pove in že odkoraka proti svojemu domu.