Žganje v Grčiji ne prime kot doma

Čeprav sem videl že kar precej sveta in se mi je lepo zdelo marsikje, sem zaljubljen v Slovenijo. Težko bi se navezal na kakšno novo deželo in zadnje čase me vse bolj mika misel na to, da bi si kupil kočo nekje v naših hribih,« svoje skrite želje razkrije nekdanji plesalec Marko Hren. Zase pravi, da je avanturist in zato potovanje redko vnaprej načrtuje: »Po navadi potujem v lastni režiji, le pred desetimi leti, ko smo križarili po Nilu, sem organizacijo in vodenje zaupal turistični agenciji, pa je bilo prav tako odlično.«

Z ženo Romy sta si pred kratkim privoščila dopust na grškem otoku Santorini. »Zame je to dežela stoterih vrat, čudovitih sončnih vzhodov in zahodov ter dobre hrane.« Kot ljubiteljskemu fotografu mu je bila destinacija pisana na kožo zaradi čudovitih arhitekturnih in naravnih kulis. »Poleg tega sem tam potešil svoje gurmanske potrebe, saj Grki veliko in radi jejo.«


Domačini so ga presenetili s svojo nenarejeno prijaznostjo: »Turistični delavci so me že marsikdaj razočarali, saj se jim že na daleč vidi, da so zdolgočaseni in da jih zanima samo zaslužek. A v Grčiji so me prijetno presenetili. Posebej moram omeniti receptorja v hotelu, kjer sva bivala, saj je bil ustrežljiv, poln informacij in organiziran, pa tudi pošteno je povedal, katero znamenitost se splača iti pogledat in kje je brez zveze ter te samo po turistično nategnejo. Vsak, ki je že malo potoval naokoli, dobro ve, kako dragocene so takšne informacije. Povedal nama je veliko resnic o Grkih, tudi takšne, ki bi jih marsikdo zamolčal, znal se je pošaliti na svoj račun in nič mu ni bilo odveč – pomesti listja, prinesti brisače, ne da bi mu rekla, navsezgodaj je skuhal kavo samo za naju... Zares odličen poba!«

Pri odkrivanju znamenitosti jima je, čeprav sta tja potovala v lastni režiji, pomagala turistična vodnica. »Imava namreč srečo, da smo s Tjašo Kranjc že dolgoletni prijatelji, tako da si je tokrat vzela čas le za naju. Otok smo prehodili po dolgem in počez, našli vse skrite kotičke in se cele dneve izgubljali po ulicah santorinskih mest. Razgledi s tamkajšnjih obzidij in trdnjav so naravnost čarobni in z Romy sva nadvse uživala v odkrivanju tega posebnega otoka.«

Ko se je dan prevesil v noč, so si privoščili dobro in obilno večerjo: »Ja, v grških gostilnah so obroki res veliki in k dobri hrani gre seveda tudi dobra pijača. Na Santoriniju se te žganje ne prime kot doma. Zagotovo bova tudi zaradi kulinarike delala na tem, da se čim prej vrneva na ta simpatični otoček. Aja, če se odpravljate tja in želite imena najboljših restavracij, me kar pocukajte za rokav – vse smo obiskali!« se zasmeje Marko.

Kaj pa cene? »Podobno kot v drugih obmorskih letoviščih: tja, kjer je največ turistov, se zagotovo ne splača, veliko ceneje jo odneseš, če zaviješ v gostilno, ki je ulico ali dve stran od morja. Ne le, da boste za večerjo plačali manj, tudi obrok bo večji, postrežba pa manj vsiljiva in prijaznejša.«