Tomaž Turk, nekatera dekleta pravijo, da gre za enega pametnejših ljubljanskih frizerjev, se v svoji kolumni ukvarja z razkorakom med zaznavo notranje in zunanje lepote. Pravi, da moramo biti strpni in znati prepoznati lepoto, ki ni zgolj zunanja. Ker ima vsak dan v rokah številne ženske glave vseh kast, ve, o čem govori. Ida Prester, Lollobrigida, je pred kratkim dala s svojim zapisom nekaj vetra. Sprašuje se, kje punčkam sfali. Mlada mama je tokrat vrgla oko na odraščanje otrok. Ko jih gleda majhne, so veliko bolj agilne kot fantki, veliko hitreje dojemajo, se bolje razvijajo. Tudi motorično so boljše v primerjavi z vrstniki nasprotnega spola. Potem pa na poti odraščanja nekje sfalijo in moški prevzamejo vodilna mesta. Postaneta fuzbaler in manekenka. On tisti, ki ga poveličujejo, ker zabija gole, ona pa dekor, od katere se pričakuje, da bo pelargonija na balkonski polici. Pelargoniji pri nas rečemo muškatlni. Zelo lep izraz. Skratka, sprašuje se, kje se zgodi preskok, ko družba porine moškega naprej in ženske prepriča, da so počasnejše, glupe, tehnično nepismene in tako naprej.
Eden najboljših modnih fotografov današnjega časa in v zgodovini fotografije je Peter Lindbergh. Njemu že dolgo sledim. Gre za izjemno kompleksnega in celostnega avtorja, kar jih hodi po zemlji. Močno sooblikuje predstavo o podobi sodobne ženske. Njegove razstave (doslej sem si ogledal štiri – Dunaj 1998, Zagreb 2014, letos Rotterdam in München) so redkost, predvsem na nam dosegljivi distanci.
Dela poznamo, vendar je občutek, ko stojiš pred povečavo, drugačen, kot ko gledaš reprodukcijo v časopisu. Večina fotografij na teh razstavah je bila prvotno namenjenih za objavo v medijih. V galeriji dobijo tako zaradi velikosti kot zaradi ritma postavitve in prostora svojo novo dimenzijo. Lindbergh ima ženo. Ima tudi otroke in na vratih v stanovanju sredi Pariza izobešene napise: »Deutsch sprechen.« To je namenjeno njegovim sinovom. Ženske so rdeča nit njegovega dela. Enako kot v Turkovi kolumni in zapisu Presterjeve. Kot pravi Lindbergh, če bi imel ženo, ki bi zjutraj, ko vstane zaklicala: »Dobro jutro, dragi, a bi mogoče kavo?« bi se v naslednjem trenutku obesil. On jih dojema drugače kot marsikateri posameznik. In prav ta Lindbergh je avtor fotografije, ki velja za rojstni list obdobja supermodelov. White Shirts. Bele srajce. Fotografija, na kateri so Estelle Léfebure, Karen Alexander, Rachel Williams, Linda Evangelista, Tatjana Patitz in Christy Turlington, posneta v Malibuju leta 1988, je že bila na smetišču zgodovine.
Lindbergh je oblekel vrhunske manekenke v enake bele srajce z minimalnim mejkapom. Želel je poudariti osebnosti žensk, zato je odstranil nepotrebno navlako, tudi ugledne obleke. Uredništvo tedanjega Voguea je fotografije zavrnilo, ker ne gre za modno fotografijo, na prvi pogled nič ne prodajajo. Vendar so prodajale nekaj več kot samo fasado, prodajale so karakterje. Sreča je bila, da je le nekaj mesecev pozneje, avgusta 1988, urednica ameriške izdaje revije Vogue postala znamenita Anna Wintour in našla zavrnjene fotografije ter skupaj s Petrom Lindberghom ušpičila prvo revolucijo ter napovedala novo obdobje. Na novembrski naslovnici se je pojavila Michaela Bercu v kreaciji Christiana Lacroixa, vredni 10.000 dolarjev, in kavbojkah, vrednih 50 dolarjev. Revolucija v Vogueu, skoraj snapshot na naslovnici. To je bilo prvič v zgodovini omenjene revije, da so bile kavbojke na naslovnici. Wintourjeva je želela z novim konceptom spremeniti koncept medija in zaznavo podobe ženske v novem času. Predstaviti sodobno žensko, in ne napumpane pelargonije s krokodiljo torbico in bogatim možem, kot pravi sama. Wintourjeva je ena tistih hudih, ki so sposobne povleči voz v drugo smer, tudi če tvega neuspeh. Wintourjeva je močno soodgovorna za obdobje supermodelov. Tistih, ki jim večina drugih modnih urednikov zgolj sledi, ker so nekje na poti sfalili ali zglajzali. Nimajo lastne ideje, ampak pobirajo preverjene vzorce. Pri teh niti Lindberghu niti revolucionarjem v modni fotografiji, kot je na primer Erwin Blumenfeld, nikoli ne bi uspelo. In januarska naslovnica britanske izdaje 1990. je napovedala različnost, novo obdobje, dokončno je zakoličila začetek obdobja supermodelov. Lindbergh je bil zraven. Tako kot takrat, ko je Lindo Evangelista prepričal, da se ostriže na kratko, in povzročil njen vzpon med zvezde. Tako kot danes, ko je največji zagovornik neretuširanih fotografij, ki predstavljajo ženske takšne, kot so, v lepoti svoje nepopolnosti. Enako kot opaža Turk, ko govori o neki drugi lepoti, in ne lepoti fasade.
Verjetno punčke sfalijo in punce zglajzajo prav tukaj, nekje na poti k približevanju popolnosti, in izgubijo svoj karakter, moški prav tako, da ne bo pomote. Malo jih je, kot so Wintourjeva, Menkesova, Coddingtonova, Sozzanijeva, ki so pripravljene tvegati in s pravo ekipo premakniti meje tudi na najbolj konservativnih področjih. Njih so to učili, nekatere druge učijo drugače. Tistih ne poznamo. Ko so Babs Simpson (modni urednici Voguea med letoma 1947 in 1972) leta 2013 (takrat je bila stara skoraj sto let) pokazali sliko Lady Gaga, je na prvo žogo izjavila, da je »ugly«, da ne ve, ali je to fant ali dekle, in ni seksi. Stoletna gospa s trdnim stališčem, pa naj ves svet misli drugače. Ima svoje stališče in argumente.
Brez kompromisa. Ni kot tri iste, ki gredo po mestu, ista štanca in vse, kar temu sledi v naslednjih letih. Nepopolnost, napaka in premikanje meja so veliko bolj zanimivi, iskreni, avtentični. Takšnim drugi sledijo.
Lindberghove ženske z originalnim naslovom Different Vision of Fashion Photography in münchenskim From Fashion to Reality lahko ulovite v Kunsthalle München do 27. avgusta 2017.
