Enainpetdesetletni koroški pevec Marijan Smode se je na srečanje v Ljubljano pripeljal s svojim majhnim, deset let starim osebnim avtom in ne z avtodomom, ki ga je letos popeljal že marsikam. S sabo je pripeljal tudi orodje za popravljanje. Po izobrazbi je strojnik, a mu ni bilo dano, da bi se preživljal s strojništvom. »Strojništvo imam zelo rad in tudi rad šraufam,« pravi. Dvigne pokrov in podrobno pregleda jeklenega konjička, jaz pa asistiram. »Včasih sem imel zelo znanega fička, ki sem ga poimenoval Trolca, njegovo mašino sem velikokrat razstavil do prafaktorjev.« Medtem ko mu podam ključ, ga vprašam, kaj najraje popravlja. »Hahaha, to pa je dobro vprašanje. V glavnem stroje, se pa najde tudi kaj drugega, na primer mopedi.« Marijan si po popravilih rad privošči pivo, vendar je tokrat naredil izjemo, saj ga je čakal še dolg dan. A tudi ob soku se odpre. »Rad sanjarim, rad sem zaljubljen, rad jadram, predvsem pa rad prepevam in igram kitaro.« Svoje ljubezni do petja kar nekaj časa ni delil z nami, saj se je zaradi zdravstvenih težav umaknil. »To je bilo povezano z mojim zasebnim življenjem, ki ga je težko ločiti od tega, kar jaz delam. Že več let sem vedel, da je moje zasebno življenje z družino ... reka brez vrnitve ... ko je prišel trenutek, sem se zavedal, da mi je bog namenil. To sem doživel, ko sem ponovno stopil pred večtisočglavo množico, ki je pela z mano. Po dolgem času sem v srcu spet začutil, da sem zaželen, ljubljen, da so najlepše ljubezni doma v pesmih. Poštenost, iskrenost in ljubezen pa sem našel tudi v moji hčerkici Pii Lisi, ki je bila edino bitje, ki me v teh čudnih časih ni prizadelo.«
Večni romantik v Nemčijo
Zadnje čase je polnil časopise z ločitvijo, saj je njegov zakon po 23 letih razpadel. Glede tega je Marijan odprt. »Z ženo se ločujeva, ker sva postala v pogledih na življenje popolnoma različna. Ona se posveča ezoteriki in racionalnosti, jaz pa želim ostati večno zaljubljeni romantik.« Priznava, da ločitev ni lahka zadeva. »Zaradi nje mi je bilo sprva zelo hudo, bolj zaradi ločitve od družine kot od žene. Po nekaterih potezah, ki jih je naredila zdaj, pa sem prepričan, da je bila moja odločitev popolnoma pravilna. Menim, da se je zdaj, ko sem jo spoznal tudi tako, drugačno, ne bi mogel več niti dotakniti.« Vendar Marijan še vedno upa na pravo ljubezen. »To je smisel življenja,« poudari. Oboževalk mu seveda ne manjka, čeprav so leta minila. »Oh, punce me že oblegajo, vendar jaz ne želim ljubiti telesa, želim ljubiti srce.« S sabo vedno nosi kitaro. »Rad rečem, da je ona moja prva ljubica. Brez nje bi bil svet pust in zelo drugačen. Vedno je bila ob meni, ko sem bil na dnu, ko sem bil na vrhu, na njo se lahko vedno zanesem. Vedno je tu, da mi poboža dušo.«
Letos se je po sedmih letih premora spet vrnil na glasbeno sceno. »Vrnil sem se predvsem zaradi tega, ker sem neskončno pogrešal svoje prijatelje po Sloveniji, tisto čarobno valovanje med njimi in mano na koncertih, neprespane noči in glasbo, ki je zelo pomemben del mojega življenja, pa še kaj zelo lepega.« Občinstvo mu veliko pomeni in ga tudi nahrani. »Čutiti, da te ljudje sprejemajo in te imajo radi, to je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. To bi najlažje opisal z besedo nirvana.«
Pripravlja se tudi za prodor na nemško govorno območje, posnel je že tudi pesem v nemščini. Spremembe v njegovem življenju pa so vplivale tudi na njegov novi album Kapljica. »Pravzaprav mi je pokazal novo pot in govori o vrednotah življenja. S tem albumom sem si odgovoril na mnogo vprašanj. Jaz živim življenje,« se nasmehne. In prav je tako.
