Žena daje žirantu rumene kartone

Medijski multipraktik, ultramaratonec in mladinski pisatelj Žiga X Gombač je pred kratkim izdal prvo knjigo, namenjeno odraslim bralcem, Ultrablues. Ko se dobiva pred Slovenskim etnografskim muzejem v Ljubljani, mi pove, da se je najbolj našel v pisanju in ustvarjanju. »Tam sem doma, tam se najbolje počutim. Ko se umaknem vase in poklepetam s svojimi mislimi.« Osemintridesetletnik zelo rad obiskuje muzeje, kar je tudi povod za najino srečanje na muzejski ploščadi Metelkova. »Ogled muzeja je obvezen v vsakem večjem mestu, ki ga obiščem. Če je le čas. In tega mora biti veliko, kajti v muzeju, če je zanimiv, znam prebiti ure in ure. Zanimajo me zgodbe, ozadja, legende, anekdote... Poleg tega z Narodnim muzejem Slovenije že tretje leto sodelujem v projektu Živa iz muzeja. Gre za knjižno zbirko in stripe, ki osnovnošolcem odkriva ključne točke slovenske zgodovine. Pisano, barvito ter z obveznim ščepcem humorja.«

Učil se je pozirati

Zadnje čase ga lahko spremljamo kot komentatorja v oddaji Gostilna išče šefa. »Zelo mi je všeč in zabavno je. Predvsem zato, ker sodelujem z enkratno ekipo, ki ustvarja to oddajo. V ponedeljkovih večerih smo postali klapa, z internimi šalami in dovtipi. Zanimivo je tudi v živo spremljati razvoj zgodbe letošnje Gostilne. Biti del nepozabnih trenutkov, ko ozračje razparajo občutki pričakovanja, strahu, pa želje in veselje. Sekunde, preden Lili razglasi, kdo bo ostal v oddaji in kdo bo odšel domov, so resnično zelo dolge in intenzivne.«

Med fotografiranjem razkrije, da ga je njegova sokomentatorka Iryna Osypenko Nemec naučila poziranja. »Na prvem fotografiranju za oddajo Gostilna išče šefa smo se spoznali. Iryna ve, kako iz sebe oziroma pozirajočega izvabiti najboljše. Tako slike ločim pred tem fotografiranjem in po njem. Zagotovo sem imel najboljšega mentorja,« se nasmeji. Sicer pa ima hrana pomembno vlogo v njegovem življenju. »Kot ultramaratoncu mi hrana pomeni predvsem gorivo, s pomočjo katerega lahko premagujem številne kilometre. Zato zelo pazim, kaj, kdaj in kako jem. Tako med tekom kot med navadnim vsakdanjikom. Hrano, ki jo bom zaužil, natančno proučim, tako da mi je precej jasno, kaj jem in zakaj. Sestavine morajo biti kar se da zdrave, nepredelane ter z nizko vsebnostjo sladkorja ali najbolje kar brez.« Če le ima čas, ustvarja nove jedi. »Z leti sem ustvaril mini zbirko kuharskih knjig, po katerih sežem in določim, kaj bomo jedli. Nato skočim po sestavine in začne se rompompom. Za pripravo jedi si rad vzamem čas, o vsem skupaj pošteno razmislim. Tudi v smeri, kako bi kaj nadgradil in zapeljal po svoje.« Njegova specialiteta je veganska enolončnica, ki je vsakič drugačna. »Se pravi različna zelenjava, pristop, sestavine. Tukaj je mogoče marsikaj, domišljija gre lahko svojo pot. In okusi so tako drugačni, polni in zdravi.«

Po bolezni
 zdaj brez mesa

Vegetarijanec je že desetletje in pol. »Pa še kakšno leto zraven. In moja krvna slika štima ter sistem deluje, kot mora. Tudi pod hudimi obremenitvami.« Medtem razloži, da se je mesu odrekel zaradi zdravstvenih razlogov in delno tudi zaradi vesti. »Meso vzpodbuja nastanek določenih ledvičnih kamnov, ki so me doleteli pred leti. Ker njihova prisotnost sploh ni prijetna, sem prilagodil oziroma izboljšal svoj jedilnik. Vegetarijanstvo je dokončno postalo del mojega vsakdanjika. Poleg tega poskušam biti kar se da prijazen in spoštljiv do okolja in drugih živih bitij.« Ko se odpraviva v kavarno, vprašam, ali bo hrana mogoče glavna tematika v naslednji knjigi. »Hm, ne bo. V prihodnjih dneh bom izdal dve slikanici za najmlajše. V ospredju bodo pristni odnosi. Odnosi, ki jih sestavljajo nedolžnost, iskrenost, pripadnost, empatičnost, ljubezen. Sestavine, ki so v tem norem svetu čedalje bolj ogrožene, pa ne bi smele biti.« Najraje piše ravno o svetu in odnosih, ki izginjajo. »Omenjeni slikanici sta literatura, ki jo najraje pišem. Ko zgolj v nekaj stavkih pričaraš okolje, zatočišče pred divjino vsakdanjika, ki nas obdaja. Zavedam se, da se lahko z branjem knjige za trenutek umakneš, skriješ. Si tam zaceliš rane, se regeneriraš, da se lahko vrneš tja ven, na bojišče.« Do zdaj je napisal 18 knjig, navdiha mu ne zmanjka. »Moj navdih je življenje samo. Večinoma gre za moje življenje, tu in tam za delčke življenj drugih ljudi, ki sem jih prestregel na poti. Sem aktivni prejemnik in arhivist vsakega doživetega dneva, vsake sekunde, ki se zapiše in izrazi v obliki mešanice izkušenega, zavestnega in podzavestnega. Navdih je vsak doživeti sončni žarek, občuteni mavrica in krivica, doživeta senca in mračni trenutki.« Nato nadaljuje: »Avtor sam mora biti osnova in temelj vsake zgodbe, biti mora nekakšen prevodnik in čolnar med splošnim realnim ter svojim domišljijskim svetom. Čez to osnovo se v procesu nastajanja nanesejo domišljija in ideje, ki jih najprej predebatiraš v dialogu s seboj, nato to s svinčnikom zapišeš in oblikuješ v skico na papirju ter končno vse skupaj udejanjiš skozi proces pisanja. Takrat se dogaja nerazložljiva kemija, čista prvinskost, ko velikokrat presenetiš samega sebe. In ko za seboj bereš tekst, se vprašaš, le kdo je to napisal.«

X za življenje brez drog

Njegova aktualna knjiga z naslovom Ultrablues govori o tem, kako se je z dvema tekaškima kompanjonoma lotil ultramaratonskega, 100-kilometrskega teka v ameriški divjini. »Knjiga opisuje naše priprave, to, kako smo v naša družinska življenja in sila nasičene delovnike stlačili obsežne in večurne tekaške treninge. Kako smo se prilagajali in vztrajali. Čeprav ni bilo vedno preprosto. Ultrablues je knjiga ki govori o preseganju sebe, o dosežku, ki je zorel leta, o poti, ki jo lahko tako ali drugače prehodi vsak izmed nas.« Sicer pa je tudi sam tak. »Vztrajen, ustvarjalen, nepredvidljiv, trmast, včasih neprilagojen, tudi uporniški in težak za sobivanje. A hkrati tudi pripaden, empatičen, baje nežen in zanesljiv,« se namuzne. »Če pridem od zunaj in sem preveč evforičen, mi žena da time out, rumeni karton, češ, umiri se.« Ko pije čaj, še razkrije: »Imam presežke energije, in če nikamor ne pelje, zna biti zoprno, težko za ljudi, ki jih imam okrog sebe.« In ravno takrat se loti pisanja knjig. »Ali pa grem teč ali nažgem glasbo na polno in malo zapojem zraven.« Ob koncu še vprašam, kaj označuje njegov X med imenom in priimkom, Boštjan odgovori: »Način življenja, ki mu sledim. Nikakor ne gre za kaprico ali nastopaštvo. Gre za straight edge. Za življenje brez alkohola in drog ter z veliko pozitive, zvestobe ter obvezne glasne in divje glasbe,« se nasmeji.