LJUBLJANA – »Lahko noč, ljubezen moja,« je, ko je odpela Ave Mario, s tresočim se glasom v mikrofon še dahnila hrvaška glasbena legenda Tereza Kesovija, nato so jo premagale solze. To je bil le eden od trenutkov, ko je množici na ljubljanskih Žalah zastal dih. Včerajšnja slovesnost je bila prežeta z bolečino, hkrati pa smo vsi, ki smo bili tam, še enkrat dobili potrditev – Simona Weiss je bila, je in ostaja kraljica ljudskih src.
Pevka in dobrodelnica
»Simona je v sebi združevala milino belega laboda in divjo moč levinje. S prvo je z odra božala in tolažila, z drugo je povezovala in dajala upanje,« se je v čustvenem nagovoru od nje poslovil pevec, igralec in radijski voditelj Marjan Bunič. »Pol milijona prodanih plošč, 20 albumov, več kot 200 pesmi in mnoge nagrade, med njimi glasbeni viktor, so sicer podatki, ki o Simoni marsikaj povedo, pa vendar zamolčijo tisto bistveno, kar so začutili številni njeni poslušalci. Ob svoji senzibilnosti je imela v sebi tudi neizmerno moč in vztrajnost, celo trmo, ko je sledila sanjam, v katere je verjela. Nikoli ni obstala na pol poti. Vedno s predanostjo, z voljo in zaupanjem do konca. Kljub oviram,« je dejal.
Na vrhuncu kariere se je Simona umaknila iz medijskega sveta in se popolnoma posvetila družini, možu Goranu in sinovoma Simonu in Reneju. »Z žarom in zagnanostjo pa se je lotila še nečesa, kar je čutila kot poslanstvo: dobrodelnosti. Predvsem je pomagala otrokom z avtističnimi motnjami. Zelo osebno, angažirano, vztrajno, ljubeče in vedno zunaj medijskih luči. 'Ker tako čutim in ker je tako prav,' je nekoč dejala,« je še povedal Bunič.
Sonce njegovih dni
Kar nekajkrat se je v govoru zatresel glas dr. Manci Košir. »Občudoval jo je ves akademski svet,« je povedala profesorica novinarstva. »Ni ji bilo lahko, veste. Ko je prišla, so si mnogi mislili, kaj pa bo ta lepotička in misica delala pri nas. A njena povprečna ocena na fakulteti je bila 9,6,« je dejala. Ko je videla, kako se je množica na Žalah odzvala na to, je z blagim nasmeškom na ustnicah dodala: »Ja, to je bila naša Simona. Ona je zmogla vse!«
Weissovi se je v čustvenem nagovoru poklonila tudi pesnica Elza Budau, ki je s posebnim žarom opisala njuno dolgoletno prijateljstvo. Na koncu je s solznimi očmi dejala: »Nikoli ti nisem povedala, kako zelo te spoštujem in kako zelo te imam rada. Upam, draga moja, da si to slutila, uganila.«
S strtimi srci so govore pospremili Simonini najbližji, njeni starši ter mož in oba otroka. »Ko je odhajala, se je ozrla po svojih treh fantih, Goranu, Simonu in Reneju. Bila je pomirjena, blažena, srečna. Zaspala je na moževih rokah,« je povedal eden od govorcev.
Žalujoči, med katerimi je bilo ogromno znanih obrazov, kot so Saša Lendero, Tanja Žagar, Jože Potrebuješ, Marjan Zgonc, Werner, Sebastian, Zlatko Dobrič in drugi, so se nato izpred mrliške vežice odpravili na pokopališče. Tik preden so njeno žaro položili v grob, je kvartet glasbenikov zapel Simonino uspešnico Sonce mojih dni. Kar naenkrat je pred mikrofon stopil njen mož Goran in zapel z njimi.
»Vse, kar lepo je, hitro konča se, vzameš trenutek, skriješ ga vase. Droben trenutek v morju spomina je kakor grenka čaša pelina. Zbogom ti, zbogom ti, sonce mojih dni, zbogom, zdaj sreča naj s tabo spi,« je zajokal. In nato z zadnjimi močmi še zadnjič tiho dodal: »Zbogom, Simona!«
Simona Weiss se je rodila 29. aprila 1963 v Mariboru. Ko je bila stara 21 let, se je prijavila na tekmovanje za miss Slovenije in osvojila laskavo drugo mesto. V tistem obdobju je spoznala moža Gorana Šarca, takrat člana skupine Randez-Vous, in se z njim preselila v Ljubljano. Leta 1985 se je začela njena več kot uspešna glasbena kariera, v kateri je prodala kar pol milijona plošč, izdala 20 albumov in posnela okoli 200 skladb. Polnila je največje dvorane po vsej Sloveniji, nekatere njene uspešnice, kot so Mati, Pet poljubov, Tisoč želja in Vzela sem si Štajerca, so postale zimzelene. Leta 2000 se je zaradi rojstva otroka umaknila iz medijskega sveta, najprej začasno, leta 2004 pa dokončno. Začela je študirati psihologijo na filozofski fakulteti. Leta 2008 je za svoje diplomsko delo prejela Prešernovo nagrado. Po nekaj mesecih mučnega boja z rakom je 18. decembra bitko izgubila, stara komaj 52 let. |
