Zasebno je 
bolj depresiven 
kot zabaven

Slovenija ni kriva, da je fasala Slovence. Tako pravi Boris Kobal v svoji predstavi Po mojem Slovenci. In tako pravzaprav na stvari gleda tudi, kadar ni na odru ali pred kamero. Njegov pogled na Slovenijo in Slovence je bil in ostaja nekaj posebnega tudi zato, ker je bil rojen v Trstu.

Pretepal se je s fašisti

Bilo je leta 1955 in tiste čase je zaznamovalo spopadanje sosednjih, a tako nasprotujočih si ideologij. Tudi Borisova mladost je bila zaznamovana z občasnimi pretepi s fašističnimi italijanskimi vrstniki. Po srednji šoli Cirila in Metoda je šel mladenič, ki je v tistem do Slovencev sovražnem Trstu rdečo zvezdo dojemal kot nekaj dobrega, Tita pa kot frajerja, na učiteljišče Antona Martina Slomška. Potem pa v Ljubljano študirat gledališko režijo. »Aja?« je menda ob novici, kam gre sin, rekel njegov oče Silvij, zelo čislani igralec; temperamenten, a mehak, nadarjen za komedije, kot pravijo o njem enciklopedije in tisti, ki so ga poznali.

Vse to velja tudi za sina Borisa, le da se sam sebi zdi bolj robat od očeta. Zasebno pa tudi ni tako zabaven, kot se od njega navadno pričakuje, hkrati je precej nagnjen k depresivnosti in črnogledosti. Le da ga od večine drugih s podobnimi značajskimi lastnostmi loči izjemen občutek za satiro. Najprej in najbolj na svoj račun oziroma na račun svojih, torej tistih na levi. Še eno izrazito lastnost ima – težko je tiho, kadar ga kaj moti, to pa je pogosto. In na njegovem jeziku ni prav nobene dlake. Takšnih v Sloveniji res ni prav veliko. Da smo Slovenci riti, Boris Kobal pogosto reče o svojih sonarodnjakih, ki se po njegovem mnenju čisto preveč bojijo vseh in vsega.

Mojster politične satire

Sam tega strahu načeloma ne nosi s seboj. Če izgubiš službo, je lažje, kot če izgubiš samega sebe, pravi. Tudi zato – morda pa bi bilo bolje reči kljub temu – se že večino svojega življenja preživlja kot svobodnjak. Nekoč veliko bolj navezan in pripet na Trst, odkar je, in to ima precej opraviti s padcem berlinskega zidu, pravi Boris, mesto izgubilo vlogo ideološkega branika pred komunističnim barbarstvom in se napolnilo s Kitajci in črnci, pa mu ni več tako blizu. Ampak Ljubljančan, čeprav tu živi dejansko že štiri desetletja, nikoli ne bo postal. Da je to en tak bastardni način življenja, pravi, ter da se v njem še vedno tepeta morje in megla.

Sam se načeloma ne pretepa več, če seveda odmislimo besedne dvoboje. Teh se mu je nabralo kar precej, seveda tudi zato, ker je direkten. Zelo direkten. Uporablja imena in priimke in njihovi nosilci so pogosto precej užaljeni. Kar grdo je bilo, in takrat ga je burnost odziva z desne malce presenetila, ko je v Lutkovnem gledališču med pogovorom Milana Kučana in Stipeta Mesića uporabil besedo pička. Pa ni bilo grdo zato, ker se v javnosti naj ne bi uporabljalo grdih besed, ampak ker je rekel, da se tako po slovensko reče Koaliciji Slovenija. Takrat je bil Boris umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega in desni politični pol je odločno zahteval njegov odstop. To je bila vsekakor ena burnejših epizod v njegovem življenju, ampak kaj bolj tiho zaradi te ali tudi kakšne druge pač ni. Tudi če ga zato pogosto kam raje ne povabijo, ker jih je kajpak strah, ali pa ga v enourni televizijski oddaji o politični satiri niti ne omenijo. Pa bi ga seveda morali, kajti Boris Kobal je eden redkih, če ne edini, ki pri nas ustreza vsem pravilom in vzorcem, ki veljajo za politično satiro drugod.

Česa mu ne morejo vzeti

TV Popra, ki je zdaj že kultna televizijska reč, Boris Kobal seveda ne more oživiti. Čeprav sta si s Sergejem Verčem to pred časom zelo močno želela. Bo pa zato Kobal, ki ga je ljudstvo močno vzljubilo v oddaji Moja Slovenija, kmalu spet na malih zaslonih, in sicer v oddaji Ne se hecat' z Nino Osenar. Seveda se bodo veliko hecali. Ampak najbrž manj popoprano, kot Boris Kobal sicer zna.

Zna pa vsekakor veliko, in med tem je dosti manj smešnih reči, kot si ljudje sicer mislijo o njem in po katerih ga večinoma poznajo. Zna namreč delati tudi zelo resne stvari, za režijo predstave A je to človek po zapiskih Prima Levija o taborišču v Auschwitzu je dobil Dnevnikovo nagrado, na oder je na primer postavil Nekropolo Borisa Pahorja, ki je bil nekoč v Trstu njegov profesor, lani je v MGL režiral Fizike Friedricha Dürrenmatta …

Zna delati, ampak pravi, da ga počasi, tako kot tudi sicer njegovo generacijo, odrivajo na rob. Da ima precej dober občutek za te reči, dodaja, ampak zato ni nič bolj depresiven ali mrk kot sicer. Lahko mu vzamejo kakšno priložnost, ne morejo pa mu vzeti tistega, kar šteje največ – njega samega. In če Slovenija ni kriva, da je fasala Slovence, so si Slovenci sami krivi, da so fasali Kobala.