Čeprav je 36-letni Tomi Meglič, pevec in kitarist skupine Siddharta, pravi rocker, se pod divjo preobleko skriva nadvse nežna duša. Dobiva se na obrobju Ljubljane in beseda hitro nanese na njegova otroka, hčerko Noro in sina Zaka. Kar zažari, ko začne pripovedovati o njiju. Kot skrben očka ju rad da spat, priznava pa, da ju precej težko kroti. Vendar pri tem niso odločilni njegovi geni. »Mislim, da je mama v zasebnem življenju bolj divja kot očka, bolj je energična,« razloži in se nasmeji.
Poljaki pojejo v slovenščini
Sin Zak ima zelo rad očetovo glasbo. »Na trenutke celo preveč. Težko se je peljati v avtu, ne da bi poslušali našo glasbo. Maček Muri sicer to včasih nadomesti,« se nasmehne. Že zdaj je razvidno, da bo šel po očetovih stopinjah. »Posluh ima zelo dober. Zelo uživa v glasbi. Všeč mu je predvsem divja glasba. Če ni kitar, se hitro namrdne.« Zaku je že zaupal tudi svojo kitaro. Medtem se pripeljeva v Gunclje in Tomi razloži, da je tam preživel obdobje otroštva, srednje šole in faksa. Pri starših ima tudi delovno sobo, manjši studio, kjer ponoči dela. Zraven njegove rojstne hiše je tudi skakalnica, ki je odprta tako pozimi kot poleti. Priznava, da letos še ni bil na njej, nekoč pa je bil celo državni prvak v smučarskih skokih. »Smučke, kitare, loparji ... se kar zaljubiš,« pove o najljubših igračah. Čeprav je bil uspešen v smučarskih skokih, je to kariero kar hitro končal. »Strah me je bilo višine, ker se ta z nadaljevanjem skakanja veča.«
Kljub akrofobiji se je povzpel na Triglav. »Vendar ne vem, ali bi šel še enkrat, ker sem imel težave pri prepadih.« Je pa toliko odločnejši, ko gre za njegovo skupino, ki deluje že 18 let. Siddharta, največji slovenski rock bend vseh časov, pogosto nastopa v tujini, pred nekaj dnevi so prišli s Poljskega. »Velikokrat smo igrali v Nemčiji, zdaj pa smo že dvakrat nastopali na Poljskem. Nemčija je kulturno bolj umirjena, ima večjo ponudbo, ljudje pridejo na koncert poslušat glasbo. Ko je konec, ni zabave. Torej ne gre za žur, ampak dogodek. Poljska je že bolj podobna nam. Tam sta sodelovanje in energija neizmerna. Ne glede na to, da večina ne pozna našega jezika, pojejo od prvega do zadnjega kar v slovenščini. Tako jih gane, da začnejo raziskovati naš jezik. Ko je tam konec koncerta, še zdaleč ni konec. S Poljaki smo bolj povezani.« Vsekakor so člani skupine ambasadorji slovenskega jezika v tujini. »Zaradi tega pridejo v Slovenijo, študirajo slovenščino ... smo že dajali podpise na delovne zvezke za slovenski jezik na Poljskem.«
Diplomiral bo iz geografije
Seveda je v Sloveniji še vedno najboljše občinstvo. »Z njimi smo rasli. Mi se počutimo kot del njih, oni kot del nas. Tudi najdlje nas poznajo in najbolj razumejo. Prav tako nas povezuje jezik. Ja, v Sloveniji zna biti še vedno najbolj divje,« se zamišljeno nasmehne, ko se sprehodiva po zelenici. Mnogo zavisti in opravljanja je bilo med Slovenci, ko so se pripravljali na prodor v tujini. Tomi priznava, da tega slovenskega nacionalnega športa ne mara. »Ko smo snemali v Ameriki, sem našim producentom prav s ponosom razlagal o uspehih slovenskih športnikov, ko je na primer Tina Maze zmagovala, in niso mogli verjeti. Potem pa smo šli preverit na forume, kaj si ljudje mislijo o tem. Pisali so, češ kaj pa ta punca misli, da je naredila, kakšna Janica Kostelić je veliko več. Najlažje je to opazovati s kavča. Mislim, da bi moral vsak forum eksplodirati od čestitk, ker so to ekstremne stvari.«
Ko glasba ne bo več na prvem mestu, bo dokončal študij geografije in novinarstva
»Geografija mi je blizu, saj rad potujem, še posebno me zanima astronomija. Novinarstvo mi potem ni bilo več tako všeč.« Kljub temu priznava: »Kadar koli razmišljam o kateri koli drugi stvari, me vedno odnese nazaj na glasbo. Zato sem včasih tudi slab sogovornik, ker preslišim stvari, saj razmišljam o glasbi.« Med najinim pogovorom ob domači hiši presenečeno ugotovim, da zna Tomi poprijeti tudi za kmečka opravila. »Med študijem sem šel za pol leta v Avstralijo delat na kmetije. Potoval sem po vsej celini in se ustavil tam, kjer mi je zmanjkalo denarja, in šel delat. Fajn izkušnja, ker sem se boril sam s sabo, saj ni bilo denarja.«
Vendar je še vedno v prvi vrsti umetnik, tudi po duši. »Največkrat se zbudim ob enih popoldne, kosilo je pravzaprav zajtrk,« in razloži, da je najbolj aktiven ponoči. Njegov zaščitni znak so nalakirani nohti. Na koncerte vedno nosi tudi lake. »Malo sem kampanjski, kar se tega tiče. Manjka mi ženski čut za urejenost prstov,« se zasmeji. »Po eni strani sem praznoveren. Sploh ne opazim, da imam nalakirane nohte, razen ko jih je treba očediti.« S katero barvo nas bo presenetil naslednjič na odru, boste lahko videli, če se boste junija odpravili na koncert v Cankarjevem domu, ko bodo nastopili s Simfoničnim orkestrom.
