Zaradi filma je imel rumene lase

Igor Samobor, eden najboljših igralcev pri nas, me pričaka v svoji pisarni v ljubljanski Drami, od lani je namreč tudi njen ravnatelj. Ta nova vloga zahteva veliko odrekanja in brez zadržkov med pitjem jutranje kave pove, da je tudi naporna. »Zlagal bi se, če bi rekel, da ni. Mogoče sem se res nekako vživel v to vlogo, privadil se je pa nikoli ne bom. Vsak dan prinese veliko presenečenj, kar je samo po sebi vznemirljivo, vendar presenečenja niso zmeraj prijetna.«

Varnejši z igralci

Opazim, da ima na steni fotografije vseh igralcev. »V gledališču so igralci na prvem mestu in brez njih gledališče sploh ne more obstajati. Zdi se mi edino pravilno, da so z mano v pisarni. Če ne morejo biti vsi naenkrat fizično, so pa lahko vsaj na fotografijah. Ko sedim na pisarniškem stolu z ansamblom za hrbtom, se počutim varnejšega,« se nasmehne. Igralec, ki je prejšnji teden dopolnil 57 let, se dobro znajde v obeh vlogah, tako v igralski kot tudi ravnateljski. »Naporno je predvsem vzdrževati higieno, skrbeti, da se vlogi ne pomešata. Težko je zapreti vrata in pozabiti tisto, kar se je hip pred tem zgodilo na odru, in preskočiti v realni, včasih že kar banalni svet pisarne. Težko je pa tudi stopiti na oder in skrbi pisarne pustiti tam, kjer bi bilo najboljše, da bi ostale.« Pred dvema letoma je prejel Borštnikov prstan za življenjsko delo. »Vsaka nagrada je potrditev za delo, ki je vloženo v neki konkreten umetniški izdelek. Življenjska nagrada pa je mnogo več, ker je to potrditev vsega tvojega dosedanjega delovanja. Potrditev talenta, smeri in truda, ki je bil vložen. Lahko sem samo počaščen in srečen, da je bilo moje delo prepoznano kot upoštevanja vredno.«

Za Šterka je shujšal

Njegova žena Barbara Hieng Samobor je direktorica MGL, in kljub zahtevnemu urniku družinsko življenje nič ne trpi, mi pove, medtem ko se odpraviva proti njegovi priljubljeni kavarni. »No, trudiva se, da se najini poklici ne bi vmešavali v družinsko življenje. Seveda to vselej ni možno. Delo, ki ga opravljava, je celodnevno. Skrbi in veselja, povezana z gledališčem, so prisotna ves čas.« Vprašam, ali je težko vzdrževati zakon, kjer vlada umetnost, in Igor v smehu odgovarja: »Ne, mislim, da je prej obratno. Težko je vzdrževati zakon, kjer ni umetnosti.« Čez nekaj dni bomo šarmantnega igralca ponovno občudovali na odru. »Pripravljamo predstavo po romanu Čarobna gora Thomasa Manna. Premiera bo 27. septembra. Igral bom vlogo Settembrinija. Priznam, da sem zelo vznemirjen. Po letu in pol stopiti pred publiko z novo vlogo res ni hec.« Pravi, da je pogrešal oder. »K sreči predstave živijo kar nekaj časa, nekatere tudi po več kot deset let, in izkušnja stika z gledalci se tako v tem letu in pol ni mogla zgubiti. Vsaj upam, da ne.« Sicer pa mu zunanje spremembe, ki jih sprejme zavoljo vlog, ne delajo preglavic. »Ja, enkrat sem si zaradi filma pobarval lase na rumeno (Ubij me nežno Boštjana Hladnika), shujšal sem za 9.06 Igorja Šterka. Ampak to so samo zunanje spremembe in niso nič posebnega. To lahko stori vsakdo. Bolj zanimivo bi bilo govoriti o tem, kaj se z igralcem dogaja, ko se vanj naseli vloga z vsemi svojimi lastnostmi.«

Novoletni
 načrti so v teku

Pravi, da je igralski poklic mogoče zdaj bolj cenjen, kot je bil kdaj v zgodovini, vseeno pa se ga še vedno držijo stare oznake. »Včasih so zaradi popolnega nepoznavanja našega poklica spraševali igralce, kaj počnejo ob prostem času, in bojim se, da danes ni dosti boljše. Trenutno je na pohodu vsesplošna amaterizacija. Vsi se spoznamo na vse. Vemo, kako se najbolje zabije gol; vemo, kaj bi morala narediti Tina Maze, da bi bila prva; vemo, kaj bi morali storiti politiki, da bi nam bilo dobro … Podobno velja tudi za igralce.« Ko naročiva kavo, pove z žalostnim izrazom, da se vsesplošna kriza pozna tudi v Drami. »Nihče se ni izognil krizi. Vsaj tisti ne, ki poskušamo delati pošteno. Krčitve sredstev, ki so potrebna za produkcijo, so velikanske. Novih zaposlitev ni. Mladi talenti prihajajo iz šol in čakajo na priložnostne angažmaje. Črpamo iz rezerv in delamo prek še vzdržljivih možnosti. Vse v nekakšni utopiji, da bodo časi v bližnji prihodnosti vendarle bolj milostni. A prav dolgo to ne bo več šlo. Ker se teatra ne zgradi čez noč, ker ljudi ne moreš potegniti iz omare, ko si zaželiš, in ker umetnost potrebuje kontinuiteto, so lahko posledice katastrofalne. Načrti za novo leto v Drami so že v polnem teku, Igor se pošali: »Če bi govorila o silvestrskem večeru, bi povedal, da bomo v Drami imeli kar tri predstave. Ker pa govoriva o sezoni, lahko povem, da bomo poleg desetih rednih premier na velikem in malem odru, pognali vsaj še tri programske sklope. Drama Laboratorij, ki je zaživela že lani s predstavo Marie Curie-Histerie in se bo letos nadaljevala s projektom treh mladih režiserjev – Čakajoč Supermana in Westernom, ki ga pripravljajo igralci Drame; Drama Akustika, nedeljski koncerti, ki so zaživeli lani, in lahko rečem, da letos ne bo v Drami ob nedeljah nič manj odlične glasbe; Nova branja, odkrivanje novih besedil slovenskih avtorjev; Festival predstav gledališč, s katerimi sodelujemo... skratka, vrata Drame bodo vseskozi odprta.«

Ne more brez kave

Tudi kavarna v Drami bo v teh dneh odprla svoja vrata. »Gledališka kavarna je predvsem prostor druženja, izmenjave mnenj. Prostor, kjer v miru počakaš začetek predstave, se pripraviš nanjo in pa po predstavi debatiraš o njej. Prostor, kjer bodo pogovori, predavanja, intervjuji, koncerti, branja … ali pa preprosto listanje časopisov in branje gledališke literature. Naš namen je vzpostavitev gledališkega salona, ki ga v Ljubljani pogrešamo.« Igor si ne zamišlja dneva brez kave. »Kava je pri meni prisotna od jutra in se potem ponavlja ves dan, in to ničkolikokrat. Vesolje, bife na poti med Dramo, Cankarjevim domom in filozofsko fakulteto, pa velikokrat zamenja pisarno. Mnogo stvari smo se domenili prav v tej bifejski ulici.« Medtem mimo pride režiser Tomaž Pandur in ga pozdravi. »Kadar koli greš, srečaš ljudi iz vseh gledališč,« pojasni svojo najljubšo točko. Sicer pa me je Igor presenetil: na prvi pogled deluje zelo zadržan, vendar ko ga človek spozna in spregovori nekaj besed, je popolno nasprotje. »To, da sem zadržan, sem že velikokrat slišal in res sem vesel, kadar kdo reče, da ni tako. Sam se namreč občutim popolnoma drugače. Hvala, da ste to opazili. O sebi je težko govoriti, štejejo samo dejanja in žal mi je, če se komu zaradi njih zdim zadržan. Tak pač sem, kaj čem.« Vsekakor sem opazila tudi, da je kavalir tako v besedah kot dejanjih, vprašam, ali je to še stara dunajska šola, in Igor v smehu odgovarja: »Stara, zeloooo stara … tako zafrkava Brendan Jacka v predstavi Jez, ki jo igramo že petnajsto leto.«