Zanj ni svetih krav

Med najbolj priljubljene šale spadajo tiste o Bosancih in policajih. Denis Avdić je oboje. Le da z njim v resnici ni šale. Je najbolj (pre)drzen radijski voditelj, ki bo imel kmalu tudi svoj televizijski šov. Rad hodi po robu, izziva nedotakljive, razkriva pokvarjene, dreza v tabuje …

Prestopanje mej

Da bi bil nekaj, kar ni nihče v Sloveniji, je bila (in ostala) njegova želja, ko je sedel za radijski mikrofon. Za zdaj mu dobro uspeva. Z nekaj radijskih postaj je moral oditi, ker niso bili pripravljeni na njegovo prestopanje mej. In pritiske domnevno prizadetih. Na Radiu 1 so mu dali povsem proste roke in dobili odlično poslušanost. Ter tu in tam seveda kakšno zamero.

Za Denisa ni svetih krav, pardon, nedotakljivih javnih oseb. Kdor ima povrhu še izrazite značilnosti, ki olajšujejo imitacijo, ga Denis preprosto obožuje. Karl Erjavec je eden takšnih, le da je naklonjenost obojestranska, z Janezom Janšo in Zoranom Jankovićem je malce drugače. Denis jima ne prihrani ničesar – Zoki kralj, priredba odlomkov risanke Levji kralj, na primer, je še vedno velika uspešnica na spletu. Tudi zato, ker skrbi za redna nadaljevanja zgodbe o Jurčku.

Groženj se ne boji

Denisu nič ne uide. No, kakšna ura spanja že, še posebno odkar vodi jutranji program, zdaj tudi zaradi otroka, informacija pa nobena. Za nekaj sekund programa lahko tudi tri ure gleda TV-prenos iz parlamenta. Zato da ljudem lahko pove, kar morajo vedeti, jih prisili, da se pogovarjajo o stvareh, o katerih se je po njegovem mnenju treba. V sebi ima namreč veliko željo, pravzaprav potrebo – narediti ta svet lepši in bolj pošten. »Ne, tega se ne bom nikoli naveličal,« trdi, »ker gre za prijateljstvo med mano in poslušalci. Ko govorim v mikrofon, vem, da govorim svojim prijateljem.« Med njimi bi ga štirje odstotki, tako je vsaj pokazala raziskava, ubili, če bi ga le lahko.

A groženj ga ni strah. Navsezadnje je bil nanje navajen že tistih osem let, ki jih je preživel kot policist. Kar je postal zato, ker je bila to za bosanskega dečka, otroka ločenih staršev, ki je kot osnovnošolec prišel živet k očetu v Slovenijo, pravzaprav edina možnost, da naredi kaj iz sebe. No, malo si je pa že takrat želel spreminjati svet. »Pa ni bilo tako, sanje so se mi malo podrle,« je priznal. Na sistem nima lepega spomina, na kolege policiste pa. Zato jih ne smeši in jih tudi zelo zagovarja. »Ljudje bi se morali zavedati, da večina policistov želi pomagati in spremeniti stvari,« pravi. Enkrat je bil prisiljen v nekoga uperiti pištolo, na srečo mu ni bilo treba streljati. Sicer je bil pa dokaj strog. »Nisem se pustil zafrkavati.«

Dvignjeni sredinec

Se je pa začel še kot policist zafrkavati prek radijskega etra. Naenkrat ni mogel več početi obojega – takrat je slekel uniformo, sprejel službo na radiu in se ji posvetil s srcem in dušo. Učil se je, tudi v tujini, in ves čas razvijal svoj slog. Fant, ki je še v petem razredu osnovne šole sedel v zadnji klopi, zadržan in brez prijateljev, se je prelevil v zgovornega, družabnega in iskrivega igralca, ki je v svojih šovih, pa naj bo na radiu, pri stand upu – gotovo niti na televiziji ne bo drugače – zares oster. V predstavi Udar po moško je nastopal skupaj z Vidom Valičem in si, tako so pravili, upal več od njega. Takšen je, ne more si pomagati, svet in vloge ljudi v njem zares vidi na poseben način. Ja, seveda mu kdaj spodrsne in včasih sploh ni smešen, ampak večinoma mu uspe, da ni žaljiv. Da ne blati, ampak potencira, karikira … Res pa pred njim ni varen nihče – ne politiki, gospodarstveniki, estradniki, kriminalci … No, razen starejših, otrok, invalidov, pokojnih – pa policistov in Bosancev, seveda.

Ob njem težko pozabite, da živite v pokvarjenem svetu. Še kadar dobi kakšno medijsko nagrado, in teh je zadnja leta veliko, ne pozabi opozoriti na to. Tudi s takimi gestami, kot je dvignjeni sredinec, uperjen proti Hildi Tovšak, na primer. Ja, Denis Avdić je ves čas na preži. Trmast, a dovolj razsoden, da se zna ustaviti, kadar je treba – navsezadnje kot nekdanji policist dobro pozna zakone. »Nisem slab človek, le določene stvari si predstavljam po svoje,« pravi in se resno trudi spreminjati svet. Kljub tistim štirim odstotkom ljudi …