Pred leti me je spet enkrat zaneslo tja na Kolodvorsko, na našo ljubo televizijo, ki še vedno sliši na ime Radiotelevizija Slovenija. Z Milanom Deklevo, slovenskim pesnikom, nekdanjim urednikom otroškega in mladinskega programa TV Slovenija, sva bila namreč dogovorjena, da mu prinesem kasete z novo TV-nanizanko z naslovom Mi znamo, ki smo jo pripravili v naši producentski hiši in v kateri smo predstavili poklice, ki so, sam niti slučajno ne vem natanko, zakaj, zaznamovani in med mladimi razumljeni kot neatraktivni. No, v njej smo poskušali z močjo nadvse prepričljivih dejstev dokazati prav nasprotno.
Poleg omenjen nanizanke sem Milanu prinesel tako imenovani TV-napovednik, kratko (v bistvu nekakšno) EPP-sporočilo, kje in kdaj si lahko ljudje vse skupaj ogledajo.
Pa sva se tako, moja malenkost in veliki pesnik Milan Dekleva, odpravila v četrto nadstropje, kjer domujejo vsi tisti, ki na nacionalki skrbijo za predvajanje TV-napovednikov.
Smrkastična ekipa
In, glej ga, zlomka, koga sem srečal tam. Doris Vozny Potočki, sicer veliko mlajšo kolegico, režiserko, meni zelo ljubo bitje, ki me je v hipu spomnilo na vse tisto najlepše, kar sem kdaj preživel v tej televizijski hiši, ki so ji stari mački znali tako, v žargonu, reči tudi Colditz (ime je stavba dobila po znani TV-nadaljevanki, ki je opisovala čas druge svetovne vojne, večina dogajanja pa je bila locirana v nemško trdnjavo s tem istim imenom). Dorisin oče je Jože Vozny, slovenski režiser, ki se je podpisal pod marsikatero izvrstno gledališko in televizijsko režijo. Zelo hitro sva postala dobra prijatelja. Ko sem še gulil akademijske klopi, je bilo Jožetu nekako dodeljeno in zaupano poskusno delovanje nekakšne produkcijske skupine, ki naj bi na TV Slovenija poskušala doseči tisto, kar so drugi evropski narodi poznali že vsaj 40 let; v slovenski jezik naj bi začeli na novo sinhronizirati risanke. Poslovenili naj bi jih. Zelo zanimiva, a hkrati izjemno zahtevna naloga.
Jože je zelo hitro izbral najožje sodelavce (prav dobro se spomnim neumornega in vedno nasmejanega tonskega mojstra Draga Kočiža, ki je vedno zmogel in predvsem znal najti izvirne in še kako uporabne rešitve nepredvidljivih situacij, ki pri tovrstnem delu nastajajo) pa tudi igralsko ekipo.
Prva večja risana serija, ki smo jo dobili vsi skupaj v obdelavo, so bili znameniti Smrkci, mali ljubki fletkani modro-beli možiclji (in ena deklica, Smrketa imenovana).
Bil sem dodobra presenečen, ko me je Jože povabil v ekipo, in še bolj dodobra presenečen, ko sem prvikrat vstopil v povsem nov sinhrostudio v drugi kleti TV Slovenija ter tam zagledal sama zveneča igralska imena: Andreja Kurenta, Dareta Valiča, Marka Okorna, Borisa Cavazzo, Marka Simčiča. No, hvala bogu so bili tam tudi nekateri moji kolegi, Branko Šturbej, Igor Samobor in Saša Pavček, tako da mi je kmalu postalo lažje pri srcu.
Posedli smo se okoli ogromne, posebej za nas pripravljene mize, pred vsakega so postavili mikrofon, po dva in dva sva lahko gledala v en monitor, in... In se je začelo. Jože je sedel v svoji režiserski kabini, tik poleg njega pa tonski (vele)mojster Drago. S tihim, mirnim, a s strastjo napolnjenim glasom nam je Jože začel razlagati način dela.
"Ljubčki moji, dobro si oglejte sliko. Poskušajte se kar najbolj približati gibanju (in s tem povednosti) ustec vsakega lika posebej. Poslušajte originalne glasove, potem pa poskušajte ujeti energijski naboj posameznega lika. Nočem, da jih posnemate, imitirate, ni nobene potrebe, verjemite. Meni, pa tudi gledalcem, bo veliko bolj všeč, da vam bo uspelo ujeti duha posameznega lika, ki ga boste sinhronizirali v slovenščino. Pravzaprav kar na novo odigrali! Ker, veste, ljubčki moji, gledalci nikoli ne bodo vedeli, kakšen glas je imel igralec, ki je lik upodobil v originalu. Gledalci bodo videli samo to, kaj posamezna figurica počne, kako se giblje, kakšne so njene reakcije. Glas, ki ga bodo slišali, bo pa vaš. In če ta glas ne bo skladen z dejanji in gestami naših junačkov, bo vse skupaj preprosto neprepričljivo ali, po domače povedano, za en drek!" je kar vrelo iz Jožeta.
Mama in ata v eni osebi
V tistih trenutkih oranja ledine je bil Jože kot nekakšna mama in ata v eni osebi, kot nekakšen skupek vseh dobrih vil tega sveta. Govoril je tako dobronamerno, tako prijazno in tako poznavalsko, da smo mu vsi, stari in mladi, verjeli vsako izgovorjeno misel njegovo. In smo mu sledili, ko nas je ustavljal, opozarjal na napake, ko nam je, vročično zagnan, tu pa tam celo foršpilal (v prevodu bi to pomenilo, da nam je na fenomenalno plastičen in skrajno slikovit način pokazal, kako naj kaj odigramo, pa čeprav samo z glasom).
Povem vam, ga ni bilo med nami junaka, ki bi mu ne verjel in ne bi naredil vse natančno tako, kot je zahteval naš Jože. On je bil en sam simbol ljubezni do slovenskega jezika. Od nas je dosledno zahteval pravilno izgovarjavo. Vedno. Slovenščina, namenjena najmlajšim gledalcem, ki smo jo polagali v usta animiranim likom, je morala biti popolnoma brez napake. A kljub temu še kako – živa in pristna. Šele danes se zavedam, kakšna neponovljiva, kako dragocena šola so bili vsi tisti dnevi (in ni jih bilo malo, verjemite!), ki smo jih, skupaj z našim učiteljem, slovenskim režiserjem Jožetom Voznyjem, preživeli v kletnem studiu brez oken, zato pa z enim ogromnim panoramskim oknom v svet sinhronizacije risank. Jože je bil neke vrste pionir tovrstnega dela. Bil je goreč entuziast, ki mu nikoli in nikakor ni bilo pod častjo delati tega, kar smo počeli skupaj. Kajti ljubil je otroke. In nobena, na videz še tako trapasta reč, mu nikoli ni bila odveč, če je le bila namenjena njim. Ker je bilo tudi v njem, čeprav jih je imel takrat že krepko čez petdeset, nekaj nagajivo, hudomušno, vražičkasto otročjega. Nobena zafrkantska finta katerega koli izmed nas, igralk in igralcev, ni pri njem naletela na odpor, kaj šele na jezo ali užaljenost; prav nasprotno. Gor jo je vzel, kot pravimo, kot iztočnico za začetek drobcene, sproščujoče zabave. Jože je vedno znal in zmogel ustvariti tako delovno vzdušje, da je bilo delo z njim resnično en sam nepopisen užitek. Ko dandanašnji gledam (in zraven, seveda, tudi poslušam) igralke in igralce mlajših generacij, me je včasih kar malce groza. In malček sram. Kaj za vraga milega jih pa učijo na akademiji, da ne znajo niti govoriti, vsaj približno tako, da bi se jih slišalo do zadnje vrste balkona? In potem jamramo, da igralke in igralci nismo cenjeni. Kako le, če še govoriti nekateri ne znajo!
Če bi bil Jože Vozny dekan AGRFT, bi študentje igre zagotovo znali govoriti. Ker bi jih Jože naučil. Tako kot je učil vse nas, ki smo se po najboljšim močeh trudili najrazličnejšim junakom najrazličnejših risank vdihniti dušo. Tako kot je učil nas, da smo s pravilno, jasno in razločno izgovorjenimi besedami ne le osmislili risane junake, ki smo jim posodili svoj glas, temveč jim dali tudi značilne in prepoznavne značajske poteze, ki so si jih otroci dodobra zapomnili. Ja, hvaležen sem ti, dragi moj Jože, da sem bil med tistimi srečnimi izbranci, ki smo imeli priložnost ustvarjati Čebelico Majo, pa Fračji dol, Biskvitke, Smrkce in vse druge male risane pajacke. En velik hvala! In na glas izrečeno iskreno priznanje za delo, ki si ga tako dobro opravil. Za mene si bil, si in boš tudi ostal – nadvelemojster!
