Dragan Bulič. Glasbeni urednik. Pa še marsikaj drugega. Pravi, da ga je mama v trebuhu nosila v Gornji Radgoni, kjer so stanovali, ker je oče opravljal inšpektorsko-policijski poklic. Rodila ga je pa v Ljubljani, tako da je vendarle ljubljanska srajca, še doda. Potem so bili kakšni dve leti v Krškem, pa so se vrnili v Ljubljano, v Aljaževo ulico, kjer je Dragan dočakal osnovnošolske dneve, OŠ Zvona Runka je bila njegova prva izobraževalna ustanova. Rad pojasni (med drugim županu Zoranu Jankoviću), da je Aljaževa ulica v Spodnji Šiški že od nekdaj, kajti meja med Spodnjo in Zgornjo Šiško (slednjo so imeli njega dni za vas in Draganov prijatelj, ki je stanoval v bližini Koseškega bajerja, je vedno rekel, da gre v Ljubljano, ko je odhajal v središče mesta) je od pamtiveka pri kinu Šiška.
Tako Dragan, ki ga je izobraževanje pripeljalo tudi na Šubičko, gimnazijo ob Šubičevi cesti, kjer je bila njegova razredničarka slovita Mirjam Pleško, prečudovito napredna anglistka, ki je bila pojem nekega sodobnega, v prihodnost zazrtega pedagoškega kadra, kar je bila v tistih časih resnična redkost (mimogrede: bila je tudi moja razredničarka, Dragan pa zna povedati, da se je ta gospa že takrat zavzemala, da bi se dijakinje in dijaki seznanili tudi s poezijo Boba Dylana, ne le z Byronovimi stvaritvami!). Takrat Dragan že stanuje v Gorkičevi ulici številka 16. Tisti blok ni bil kar tako, v njem so prebivale najrazličnejše dokaj pomembne osebnosti, na primer Vladimir Dedijer, znameniti Titov biograf, dr. Zdravič, človek, ki naj bi, bojda, tako je Draganu zagotovil njegov sin, po imenu Marko, opravil lepotilno operacijo pevki Eldi Viler, pa izvrstni športni radijski komentator Mirko Strehovec, tudi Manca Košir. Dragan se že v teh časih seznanja z glasbo ob poslušanju Radia Luksemburg, a v tistem času zanj slovenska glasba tako rekoč ne obstaja razen Belih vran, Kameleonov, Rdečih dečkov in Mladih levov.
Poleg Luksemburga mu uspe slišati tudi sanremski festival, in vse to ga nevede k strastnemu zbiranju vinilk, ki jih naroča v Angliji, in to za dinarje, kar je bila skorajda neverjetna neverjetnost, a je bilo čisto res. Je bil pa sčasoma s to nabavo tudi kar precejšen problem, saj so nekateri bistroumni takratni študentje, ki so občasno delali na Pošti, izvohali ta Draganova angleška naročila (pa tudi od drugih, seveda) in so odpirali ovojnice ter si dinarje lepo prisvojili. Ali pa so vinilke pobrali iz ovojnic in jih preprodajali. »Mafija je že takrat delovala,« se priduša Dragan. No, Dragan potem vpiše pravo, a ga nikoli ne dokonča. Iz tira ga spravi sloviti prof. Bajt s svojo politično ekonomijo in Dragan, ki je nameraval po očetovih poklicnih stopinjah, si misli, da politične ekonomije pri svojem policijsko-inšpektorskem delu že ne bo potreboval in izpita pač ne naredi, čeprav, sicer v drugem poskusu (pri prvem mu ni uspelo, ker ni imel kravate!) naredi pri prof. Korošcu, nadekspertu za rimsko pravo, ta zahtevni preizkus rimskopravnega znanja.
Poudari, da ima natančnost in statistično redoljubnost bržkone po mami, ki je imela še pri častitljivih 86 letih naravnost briljanten spomin. Dragan začne delati in delovati na Radiu Študent, prav tako pa mu nekaj »ke u žep pade«, ko prinaša na Radio Slovenija pomembne vinilke na presnemavanje, kar so tistihdob pošteno plačevali. Spomni se, da je v tistih časih prvič ugledal Nina Robiča, ki mu je prinesel v presnemavanje kar nekaj vinilk, pa je Ninu v oči padla ovitkovno najbolj zanimiva vinilka, album Stand up slovite skupine Jethro Tull, katere posebnost (vinilkina, namreč) je bila v tem, da je bila živopisna, ko pa si ovitek razprl, so se pred teboj vzdignile papirnate figurice, in to ga je tako fasciniralo, da je vinilko vzel v presnemavanje, Draganu so pa to pošteno plačali.
Na Radio Slovenija je prišel na povabilo Riharda Kisliha, ki je bil prej prvi glasbeni urednik na Radiu Študent, povabilu pa sta botrovali dejstvi, da je v penzion odšla Marjanca Vojnovič (dolgoletna sodelavka slavnega Marjana Kralja in njegove nadlegendarne oddaje V nedeljo zvečer, ki jo je poslušal tudi naš Dragan, saj je v njej lahko slišal tudi katero dobro in uspešno tujo skladbo), Jani Kenda pa je moral na služenje vojaškega roka. »Tri mesece so me nekako tipali, maja 1974 pa so me le zaposlili. Krasne sodelavce sem imel: Lojzeta Kožarja, Janija Kendo, šef je bil najprej Janez Martinc, potem Mojmir Sepe,« pove. »Smo ga pa že na Radiu Študent dobro biksali, ko smo imeli nekakšno mini humor glasbeno oddajo skupaj s Tomom Pircem in Andrejem Zdravičem, pa se nam je primerilo tudi to, da smo nujno potrebovali zvočni efekt dežja, ko smo nekega dne snovali oddajo, in ker so ravno takrat studio prenavljali in je bilo vsepovsod precej peska, smo dež uprizorili kar tako, da je tehnik posnel naše nadzorovano uriniranje v tisti pesek,« pove med prešernim smehom.
Zaslovel z oddajo V soboto obujamo spomine
Radio Slovenija mu je dal marsikaj, tudi možnost obiskovanja takratnih festivalov (Split, Sarajevo, Zagreb), pa tudi to, da se je počasi dokopal do lastne oddaje, ki jo je v začetku poimenoval V soboto obujamo spomine – SOS. Ta kratica je ostala tudi še potem, ko je zamenjal sobotni termin za sredinega, ko pa so mu še pozneje ponudili torkov termin in podaljšanje oddaje na uro in pol, je nastal problemčič, namreč kako naj zdaj poimenuje oddajo, pa ga je iz zagate rešil Tone Fornezzi - Tof, ko mu je na enem izmed gostovanj slovite Zlate selekcije (to je bila humanitarna nogometna ekipa, sestavljena iz samih slovenskih športnih in glasbenih legend, ki je hodila po Sloveniji in z izkupičkom prodanih vstopnic pomagala paraplegikom) predlagal kratico Š.T.O.S. – Še v torek obujamo spomine. In tako je tudi ostalo, vse do 1515. oddaje, ki je bila v letošnjem juniju.
Dragan se prav rad pošali, da je imel v prejšnjem režimu na svoj rojstni dan ali šole ali dela prost dan pa še zastave so mu izobesili, saj je bil 22. julij praznik – dan vstaje slovenskega naroda. Ponosen je tudi na to, da je s kolegi glasbeniki nastopil v nogometni ekipi, ki je pred več kot 4000 gledalci igrala proti kolegom glasbenikom na zagrebškem stadionu Maksimir, kjer jim je usodni gol zabil Boris Novković (ta je nogomet sicer tudi treniral), pa tudi na to, da je sodeloval v nogometni ekipi, ki je gostovala na nogometnem stadionu kluba Austria na Dunaju. Nekateri so se pred časom zmrdovali nad njegovim zavzemanjem za slovensko glasbo, še prav posebno takrat, ko je na podelitvi nagrade viktor, ki jo je dobil za življenjsko delo, izustil primerjavo med nastopom skupine Plavi orkestar s pogostostjo pojavljanja katerega slovenskega izvajalca na festivalih ali viktorjem podobnih prireditvah v nekdanjih jugoslovanskih republikah. Narod mu je v velikanski večini glasno in jasno pritrdil, tisti, ki so se spravili nadenj, so pa z dolgimi nosovi počasi potihnili in odšli v pozabo, takšno ali drugačno.
Torej, Dragan: naj ti bo vse dobro in zdravo še vsaj kakšnih 1500 tvojih radijskih oddaj!
| Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili: |
Slaščičarna Maxi |
