INTERVJU

Za Nino Osenar je bil razhod izjemno težak

Objavljeno 08. junij 2015 21.26 | Posodobljeno 08. junij 2015 21.27 | Piše: Klavdija Miko, Nika Vistoropski

Ne moreš je spregledati, ko stopiš v kavarno.

»Bistveno je, da se v odnosu ne poruši zaupanje. Med nama z Juretom se nikoli ni, ker sva bila oba predana odnosu. A vseeno se je nabrala umazanija, ki jo je treba obrisati.« Foto: Dejan Nikolič

Snežno bele hlače, pastelna majica in obraz, za katerega se ti zdi, da je videl samo lepe zgodbe. Pa ni. Nina Osenar je že deset let zvezda slovenskega estradnega neba. Sliši na ime Osenarjeva. Čeprav je v resnici raje Nina. Tam je več prostora za to, da samo je. Ljubiteljica živali, iskalka, jogijka in ženska, ki misli, da je prav vsak dan nova priložnost za rast.

Kakšna je razlika med Nino in Osenarjevo?

Huh, vsakič znova sem presenečena nad svojo podobo, ker na televiziji te res »spimpajo«. (Njen značilni smeh.). No, seveda sem rada urejena, a ne bi si želela vsak dan biti med ljudmi v visokih petah, večerno naličena, načičkana pravzaprav. Našteto poruši skromnost, ki je v meni.

Televizijska Osenarjeva pride na plan, ko jo v roke vzamejo maskerji, garderoberji. Ko stopim na oder, se moja samozavest najbolj izrazi. Treba je imeti neomajen fokus, za skromnost in ponižnost je prostora zelo malo. Čeprav upam, da energija, ki jo izžarevam, kaže tudi ta povsem preprosti del mene. Zasebno se skromnosti in ponižnosti učim vsak dan znova. Z jogo. Z meditacijo. Najbolje se izrazita v človeških odnosih. Vsakič ko mi uspe premagati sebe, svoja negativna čustva, spoznavam, da v jogijski praksi napredujem.

Kaj menite o prepričanju, da je treba samega sebe sprejeti takšnega, kot si?

Naj se sliši še tako klišejsko, a za notranjo lepoto je treba garati veliko bolj kot za zunanjo. Večina ljudi govori, da je dobro sprejeti samega sebe takšnega, kot si, ja, z vsemi svojimi napakami. A zame je to povsem napačno vodilo. Če sprejemaš svoje napake, se ne moreš izboljšati, ne moreš rasti. Pričakuješ tudi, da jih sprejemajo drugi. Zakaj se ne bi trudili postati boljši? Zakaj ne bi premagovali svojih napak? Zakaj, denimo, ne bi zvečer manj pojedli? Se disciplinirali že pri najosnovnejših rečeh in spremenili svojega uma? Da ne živiš, kot on hoče, temveč ga vzameš v svoje roke, da postane tvoj zaveznik. Nikar se ne zadovoljimo s tem, kar smo. Potrudimo se vsak dan postati malo boljši.

Je Osenarjeva moteča, ko je Nina v odnosu?

Če že, za druge. Jaz jo pustim na odru. Preden grem domov, si odlepim trepalnice, slečem podložen modrček, sezujem pete. (Smeh.) Sicer pa, če govoriva konkretno o moških, pravzaprav ne bi vedela. Ne hodim na zmenke, najraje sem doma. Sem družabna, seveda, a da bi šla zvečer v klub, kjer bi me kdo ogovoril ... Ne, to se ni zgodilo že sto let. Ne iščem potrditve; ni mi do tega, da bi se uredila kot televizijska Osenarjeva in potem paradirala okoli kot kak pav. (Smeh.)

Ste samski?

Želela sem pripraviti piarovski odgovor, vedela sem, da me bosta to vprašali ...

No, lepo prosim.

No, z Juretom (Aleksičem, novinarjem Mladine, op. p.) sva ponovno v stiku, še vedno se imava namreč zelo rada. Seveda, če si z nekom dolgo skupaj ...

Kako dolgo je dolgo?

Tri leta. (Se ustavi in malce zamisli.) Uf, vidite, v kakšnem obdobju živimo, vse je tako na hitro. Tri leta se nam zdi dolgo. Je pa bil razhod izjemno težak. Zdaj so se ponovno prebudile lepe energije. Pogovarjava se prijateljsko in odprto.

Ste zahtevna partnerica?

Spet se učim, da pričakovanja vedno vodijo v razočaranja. In najbrž sem po eni strani veliko manj zahtevna, kot sem bila nekoč, oziroma razumem, da romantični film ni realno življenje. Ko se pri dvajsetih spustiš v odnos, vse skupaj, se mi zdi, jemlješ bolj površinsko. Največkrat nimaš globokih načrtov za prihodnost. Več je v tebi frfotavosti. Zdaj, pri 32., je drugače. Točno vem, kaj hočem in česa ne. Pa tudi, kaj lahko od sebe pričakujem.

Bistveno je, da se v odnosu ne poruši zaupanje. Med nama z Juretom se nikoli ni, ker sva bila oba predana odnosu. A vseeno se je nabrala umazanija, ki jo je treba obrisati. In zdaj pač briševa in bova videla, kaj bo. (Smeh.) Tisti trenutek pa, ko prekoračiš mejo spoštovanja, ko začne eden drugega pošiljati tja, kamor sonce nikoli ne posije ... No, takrat je konec.

CELOTNI INTERVJU, V KATEREM JE NINA RAZKRILA VELIK DEL SVOJE PRETEKLOSTI, TUDI TISTE, KI SE JE NE SPOMINJA NAJRAJE, SI LAHKO PREBERETE V SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V NAJBLIŽJI TRAFIKI. Nanjo pa se lahko tudi naročite. Naročnine sprejemamo na brezplačni številki 080 11 99.

image

Deli s prijatelji