Ko ni na odru v soju žarometov, je prodorni igralec Domen Valič najraje zunaj. Dobiva se v njemu ljubem starem delu mesta, ljubljanskih Križankah. Čeprav je od mladih nog vedel, da bo igralec, ga je mikalo tudi, da bi se preizkusil v vlogi gozdarja ali kmeta. »Nekaj časa smo živeli ob gozdu in mi je bilo čisto noro. Pred odhodom v šolo sem si nabral gozdne jagode. Čisto drug svet. Ampak načeloma sem vedel, da hočem biti igralec.«
Ne živi kot boem
Že njegov dedek in oče sta igralca, gledališče mu je bilo blizu tudi zaradi tega. »Vendar mislim, da bi bil igralec tudi, če ne bi imel na začetku toliko stika z gledališčem. Spomnim se, kako je bilo prvič, ko sem gledal igralce na odru... ko nekaj v tebi migota, da si tudi ti želiš tega,« opiše svoje vznemirjenje. Trenutno igra v več predstavah Mestnega gledališča ljubljanskega, pripravlja pa se na komično monodramo z naslovom Zapornik številka 323, ki bo premiero doživela čez nekaj dni. »Tekst je napisal moj najboljši prijatelj Matej Mijatovič. Ker je monodrama, gre za čisto drugačno izkušnjo, saj si samo ti na odru in je v celoti samo tvoja energija, obnavljanje tvoje energije, izpeljava tvojega teksta je samo od tebe odvisna. Ni dodatnega inputa, ki ga dobiš od drugih, in stvar potem še zraste. Vesel sem, da to počnem, ker se mi zdi to zelo dobra izkušnja za igralca.«
Sicer pa 29-letnik ne živi boemskega življenja: »Ne vem, kako so to delali v Parizu, ko je vladal Moulin Rouge, ampak moje življenje ni tako. V Mestnem gledališču ljubljanskem imamo ogromno abonmajev in predstav, sploh uspešnic. Tudi v lutkovnem gledališču imam predstave. Včasih kar ni časa za to kvaziboemsko življenje. Ker takrat, ko imaš čas, hočeš še nekaj zase narediti in kaj novega videti. Je pa fajn, všeč mi je, ker je tako raznovrstno.«
Med sprehodom še razkrije: »Včasih v osnovni in srednji šoli si vedno vedel, kateri dan je, kaj imaš takrat na urniku. Tukaj pa je vedno drugače in mi je zaradi tega všeč. Ne veš, kateri dan je, dokler ne pogledaš v planer,« se nasmeji. V prostem času sta Šmarna gora in Rožnik pri njem obvezna pohodniška cilja, nekoč pa bi rad spet živel ob gozdu. »Ta pravi mir najdeš v naravi... Ko bom starejši, bom imel tudi delavnico. Rad delam, tudi ročna dela. Nazadnje sem izdelal indo board za srfanje.«
Tudi potovanja so na njegovem seznamu želja. »Lani sem se sam odpravil z motorjem v Španijo.« Opiše svojo nepozabno dogodivščino: »Prav rabiš en dan ali dva dni vožnje, da se osvobodiš od vsega in padeš noter. Ko sem šel čez neke francoske vasice z drevoredi in so se naenkrat razprla polja, sem se počutil kot kavboj na konju.«
Romantičen, celo osladen
Ko opazujeva znamenitosti, pripomni, da bi tudi pri nas morali biti bolj pozorni nanje. »Če se v Ljubljani malo ustaviš in pogledaš vse te zgradbe, ornamente, kipe... lepo. Poleg tega je to nekaj zelo starega, nekaj, kar je bilo davno pred tabo. Sprašuješ se lahko že za posamezne razpoke: ali je že dolgo tukaj ali kdaj je nastala ali zakaj je nastala. Ali je kdaj Prešeren tukaj bruhal, se kdaj nasmejal, kje je Julijo zagledal,« in se pomenljivo nasmeji. »Po navadi to samo v tujini gledamo, pri nas doma se nam zdi, kot da že vse vemo. Pa ni res. Tako je tudi v našem življenju. Tisto, kar je stalno okrog tebe, se ti zdi, kot da že vse poznaš, vendar v resnici ni tako.« Ko se odpraviva v njegov najljubši lokal zraven Križank, še pove: »Všeč so mi trenutki na takih krajih, kjer čutiš zgodovino, dušo... Potem si misliš, kako si majhen.«
Vsekakor je Domen romantičen na vseh področjih. »V mlajših letih sem bil kar osladen. Če zdaj pogledam za nazaj... Takrat, ko se tebi zdi najlepše in najbolj romantično, če to pogledaš iz distance, je najbolj osladno,« pove v smehu. V zadnjem času je s svojimi izjavami, ki so jih številni označili za šovinistične, naravnost razburkal žensko populacijo, vendar Domen pravi, da je realnost drugačna, izjave pa vzete iz konteksta. »Ženske obožujem. Se pa zavedam dobrih in slabih lastnosti vseh ljudi, ne samo žensk. Zdi se mi, da vsak od nas kdaj pa kdaj rabi klofuto kot ene vrste budilko.« Priznava še: »Do žensk sem pozoren in iskren. Se mi zdi, da je to največ, kar lahko človeku daš.« »Če imaš osnovno spoštovanje, nikakor ne moreš dati šamarja ženski.« Zdaj je že leto dni oddan. »Zelo sem zaljubljen in zelo sem vesel, da je tako.« Kako razvaja to skrivnostno dekle, v smehu odgovarja: »Pf, sam s svojo družbo.« Nato obrazloži: »Drug drugega v bistvu razvajava.« Z njegovim vsestranskim bratom, Vidom Valičem, je situacija nekoliko drugačna. »Včasih se je treba pogovoriti. Non-stop si dajeva šamarje. Itak sem mu dolžen še iz otroštva.« Med pitjem čaja nadaljuje: »Ker je bil večji in močnejši od mene, se je samo usedel name. In jaz sem bil pečen,« se nasmeji. »Zdaj se že nekaj časa nisva premikastila.«
Čez nekaj dni bo igralec dopolnil 30 let: »Nič posebnega mi to ne pomeni. Razen tega, da bom naredil kakšen dober žur.« Nato pripomni: »Podarjam pa si monodramo.« V tej igra lik Alojzija Šuštaršiča, in med najinim slovesom pojasni, kam se odpravlja: »Ko delaš kakšno predstavo v lastni produkciji, nabiraš rekvizite in kostume najprej iz domačih fundusov, stare zadeve iz kleti in podstrešij. Zdaj grem pogledat, ali ima dedek kakšne stare kavbojke, da jih bom lahko uporabil v tej predstavi.«