Lepa igralka Sabina Kogovšek očara tudi zunaj odra. In vsekakor dobro skriva leta, čeprav o svoji starosti govori brez zadržkov. »Z veseljem povem, da sem 40. Glede na to, da imam dva otroka in že veliko zgodb za sabo, mi to ni problem.« V Jazz clubu Gajo, kamor rada zahaja, med drugim razkrije skrivnost za čudovit videz. »Geni. Jaz mislim, da so v glavnem geni. Je pa seveda pomembna tudi skrb za telo. Nikoli mi ni bilo čisto vseeno, kaj jem, kaj pijem, kako delam s svojim telesom … Skrb za sebe je potem tudi skrb za druge.« Med pitjem svoje najljubše kave še pove: »Pri vsaki stvari moraš začeti pri sebi.« Pravi, da isto velja za vzgojo: »Težko je dajati vzgled, če sam tega ne delaš. Moraš biti dosleden. Če zahtevaš nekaj od otrok, moraš tudi od sebe.« Sicer pa punčki Leni in Lola, katerih oče je Jurij Zrnec, že kažeta igralski talent.
Povabili ste me v lokal, kjer kraljuje jazz glasba. Vam je ta zvrst blizu?
Tudi. Poleg vse druge glasbe, ki jo poslušam, imam rada tudi jazz. Ne predstavljam si, da ne bi imela glasbe v svojem vsakdanu. To je pika na i. Dan ti lahko naredi tudi en komad, ko prižgeš radio, te na nekaj spomni ali ti da samo dobro energijo in je takoj boljši občutek, imaš več energije. Sicer pa sem si ta kraj izbrala, ker je res lep, ker je dobra kava, ker imaš tudi čudovit razgled na novo fasado Narodne galerije … Fino je zjutraj spiti kavo, fino je tudi zvečer priti na kozarec vina in poslušati jazz v živo.
Skoraj bi vas videli tudi v vlogi pevke, vendar ste lani v zadnjem trenutku odpovedali sodelovanje v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Obžalujete to dejanje?
To je bila izjemno napeta zgodba, predvsem zato, ker je bila obojestranska želja po sodelovanju tako močna, da smo to odločitev vlekli do zadnje minute. Dobesedno. Potem pa so se termini in moje obveznosti v službi tako močno pokrili, da se to ni več dalo izpeljati, zato sem morala odpovedati. Smola je bila, da je šla novica o sodelovanju prej v eter. Sicer pa smo se razšli v dobrih odnosih. Obžalovala pa nisem potem, saj vem, da je za tri minute dolg nastop, ki bi ga videli po televiziji, potrebno toliko energije, časa, dela, truda … Ne vem, ali bi fizično sploh zmogla. Mislim, da ne, da bi nekje na pol poti razpadla. (smeh)
Torej – kdaj vas bomo spoznali v vlogi pevke?
Nekajkrat sem že imela priložnost biti na odru kot pevka, sicer pa sem igralka, ki se zna zelo dobro vživeti v vlogo pevke. Moj poklic mi omogoča, da lahko izživljam svojo pevsko strast. Ne samo v predstavah, tudi na radiu, v kakšnih radijskih igrah, predvsem pa v risankah, kjer je tudi veliko petja, in mi zato velikokrat dajo kakšen lik ali serijo risank, kjer je treba še peti. Zelo uživam v tem. Če bi lahko – a to govorimo za kakšnih 20 let nazaj –, bi bila z veseljem pevka v kakšnem punk rock bendu. Tega se nikoli ne bi branila.
Sicer ste zaposleni v ljubljanski Drami. S katero predstavo ste trenutno najbolj okupirani?
Sezona v Drami je pravzaprav končana. Pripravljajo se novi projekti za jesen. Konec poletja bom začela z režiserko Ajdo Valcl. Bila je res lepa sezona, delala sem z dvema režiserjema, s katerima sem si že od nekdaj želela, z Matejo Koležnik in Janušem Kico. Drugače pa me čaka še en sklop predstav Prevzetnost in pristranost v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu.
Vaš zadnji film, v katerem vas lahko občudujemo, je Gremo mi po svoje 2. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu s snemanja?
Imela sem to srečo, da sem igrala lik, ki je imel izjemno zanimive scene, veliko sanjskih prizorov. Najbolj si bom zagotovo zapomnila sceno, ko smo snemali prizor Sneguljčice. Ob šestih zjutraj smo šli pod Mangart, v čudovit gozd, ptički so se začeli prebujati. Potem so tja postavili še gigantske mušnice. Bilo je res sanjsko, tega res ne bom pozabila. Mihi Hočevarju sem izjemno hvaležna za to izkušnjo.
V tem filmu imajo glavno vlogo otroci. Kakšno vlogo pa imata hčerki v vašem življenju? Je dandanes težko vzgajati?
Leni in Lola sta središče mojega življenja. Brezpogojno. Se pa ves čas trudim in poskušam ne pozabiti, čeprav se to kar naprej dogaja, da ohranjam tudi vlogo sebe kot ženske in vlogo sebe kot igralke in prijateljice in tako naprej. V sebi imam opomnik, da znam to središče, ki se razrašča, postaviti tudi ven iz sebe. Kar pa se tiče vzgoje, je tako: jaz sem bila vzgojena v nekem sistemu vrednot, ki pa pred mojimi žal očmi razpada. Kljub temu še vedno verjamem, da vse to, v čemer sem jaz gor zrasla, to se pravi poštenost, spoštovanje, odnos do dela, do ljudi, marljivost..., da so to osnovne človeške vrednote. Če jih ne bom vzgajala v tem duhu, ne glede na to, kako se bosta potem z mojo doto znašli v svetu čez 20 let, si bom očitala. Humanizem bo preživel, vse drugo pa vprašanje.
Lepo povedano! Kar po eni strani ni nič presenetljivega, saj ste študirali slavistiko. Torej vam je slovenski jezik pri srcu?
Zelo ga imam rada in ga poskušam tudi negovati. Opažam, kar spet zadeva vrednote, kako siromašno je vse, kar slišiš od ljudi, ki so na pomembnih položajih. Jezik bi morali negovati. Saj smo ga dolžni z neko odgovornostjo gojiti naprej.
Prej ste omenili, da mnoge ženske, ko postanejo mame, pozabijo na svojo ženstvenost. Kako vi poskušate ohranjati to vlogo?
Z vsem, kar me je pravzaprav veselilo prej ali s čimer sem se ukvarjala, preden sem postala mama. Dejstvo je, da je to v enem obdobju nemogoče, takrat malo pozabiš nase. Pa sploh ne govorim o tem, da se zrediš ali si ne barvaš las, ampak ne gojiš tistih stvari, ki so ti všeč, ki te plemenitijo. Zagotovo gre v duhovnem smislu moj poklic zelo z roko v roki. Da grem na koncert, da grem zvečer ven plesat, da grem s prijatelji na žur, da berem knjige, pa nenazadnje tudi to, da fizično skrbim zase … Vse to me ohranja žensko!
Bosta hčerki šli po vaših stopinj? Kažeta igralski talent?
Ja, težko ga je spregledati! (smeh) Obe imata najine gene, in to se vidi. Verjamem, da vsi otroci radi plešejo, se preoblačijo v kostume, nastopajo, ampak onidve imata izjemen smisel za govor, pripovedovanje, predvsem pa izjemen spomin.
Ne moremo mimo tega, da imate otroke z Jurijem Zrnecem. V kakšnem odnosu ste z njim? Se razumete?
V dobrih odnosih. To, da se najin zakon ni obdržal, je zgodba zase, ampak mislim, da moraš kot odrasel človek prevzeti vsaj toliko odgovornosti, da ohranjaš lep odnos zaradi otrok. Generalno je v spoštljivih odnosih lepše živeti. Mislim, da že sama ločitev povzroči toliko bolečine in gorja, da je od dveh odraslih oseb edina pametna pot, da zgodbo zaključita tam, kjer jo je vsak pri sebi končal.
Ste mogoče na novo zaljubljeni?
Lepo mi je. (smeh)