Kamničan Jani Pavec, pevec in vodja skupine Atomik Harmonik, je vedno dobre volje. Tako na odru kot sicer v življenju. Ko se dobiva pred novo ljubljansko pivnico, se mu prav tako nariše nasmeh na licu, saj pojasni, da ima rad domače lokale. »Znanec me je zadnjič po petnajstih letih poklical in povedal, da odpira lokal s slovensko glasbo in hrano.« Razkaže mi notranjost in razloži, da bodo tukaj potekale veselice. »Tukaj boste lahko slišali Atomik Harmonik, Gade, Modrijane... Mislim, da je fascinantno, da bo sredi Ljubljane malo drugačna glasba, sicer primarna po slovenskih vaseh.«
Kmečki fant
Medtem ko se iz zvočnikov sliši slovenska glasba, naročiva vino. »Obožujem predvsem suha in polsuha vina, refošk ali teran pa je vedno moja prva izbira,« in že nazdraviva z refoškom. »Po svetu rad preizkušam lokalno hrano, še posebno pa v Sloveniji. Kar se mi zdi prav. Kaj bom jedel kalamare sredi Ljubljane?!« Ker obožuje domačo hrano, nama naroči kmečko pojedino. »Saj se vidi! Rad dobro jem in pijem,« se nasmehne in pojasni, da je po srcu kmečki fant: »Doma sem si postavil domačijo in najraje sem tam, v bistvu 90 odstotkov časa. Če ne grem na snemanje ali nastop, sem najraje doma.«
Nato se nasmeji in reče: »Ja, štirideseta so pred vrati.« Čez nekaj dni bo namreč praznoval okroglo obletnico, vendar ne načrtuje nobenega posebnega praznovanja. »Letos sem imel poroko, veliko različnih praznovanj je bilo. Pri Pavčevih je sicer znano, da zelo bučno in mnogoštevilno praznujemo. Ravno včeraj sva z ženo delala seznam, koga od najožjih prijateljev bova povabila. Deset ali 15 prijateljev sva imela v načrtu, na koncu pa sva zopet prišla do številke 40. Toliko ljudi je, ki jih imam za bližnje, na srečo, tako da bo sobota definitivno vesela.« Povprašam, zakaj se je tako pozno odločil za poroko. »Hotela sva se poročiti že pred petimi leti, imela sva že vse termine, vendar je vmes padla turneja po Ameriki in Kanadi z Atomiki. Potem pa nisva našla tistega časa, ves čas smo nekaj delali, novi projekti, oddaje. Prvega januarja pa sva se odločila, da je letos pravi čas za poroko.«
Tako je junija, na petek, 13., Jani dahnil usodni da. »Bolj ali manj imam prijatelje, ki so glasbeniki, in logično, v petek je bolj sigurno, da nimajo špila. Po drugi strani pa sva rekla, da bova imela tri dni poroko, tri dni bo žur, dajmo začeti v petek, da bomo lahko v nedeljo končali.«
Domoljub
In res so tri dni žurali. »Veseljak sem. Dejansko ne blefiram, kar delam z glasbo ali kot režiser... neka posebna nota je.« Medtem pojeva juho in beseda nanese na vsesplošno krizo. »Lagal bi, če bi rekel, da se ne pozna. Povsod se pozna, na vseh nivojih. Vsi to doživljamo, ne glede na nedavno lestvico 100 najbogatejših Slovencev, ki bogatijo in bogatijo. Pozna se, da so se globalno usmerili, da so šli v svet in se niso omejili samo na Slovenijo. Tukaj jim moramo izraziti spoštovanje.« Nadaljujeva z domačo pečenko, zeljem in klobaso. »Lahko rečem, da sem patriot. Velik ljubitelj Slovenije, slovenskih gora, slovenskih deklet, slovenske hrane...« Povprašam ga po dekletih, saj ima številne oboževalke. »Všeč so mi baročna dekleta. Tipičen profil ženske, kot si ti,« mi polaska. »Mislim, da ima kleni slovenski fantič to rad,« se prešerno nasmeji. Ob jubilejni 10-letnici delovanja so z Atomiki posneli pesem z naslovom Kaj bi rekel Franc Košir? s posebnim sporočilom. »Opevamo, kako je bilo včasih lepo, ker je bilo bolj na 'easy', ne pa da zdaj vsi hitimo. Franc Košir je zgolj prispodoba, kaj bi rekel, če bi videl, kaj se zdaj dogaja. Vsi hitimo za iphoni, facebookom, zakaj se malo ne umirimo in spijemo kakšen deci vinčka? Raje objamemo kakšno deklino in se imamo lepše!« Sicer prizna, da je tudi sam takšen, vendar zaradi profesionalnega dela. »Nekoč oziroma kaj kmalu se vidim v eni planinski hiški z ženo, zraven pa bo definitivno kakšna kravica. Skratka, nekje odmaknjeno od tega mestnega vrveža.« Ko ga povprašam, kateri del naše države mu je najbolj všeč, po kratkem razmisleku reče: »Slovenija je lepa. Mislim, da se v vsakem delčku najde kaj lepega. Še najmanj se vidim v Ljubljani, tako lepo opevani. Ljubljana me najbolj odbija, zato me zelo malo vidite tu.« Ob prekmurski gibanici, ki si jo privoščiva za posladek, steče pogovor o tujini: »Kakšnih petkrat na leto nas povabijo v Italijo, Nemčijo in Avstrijo. Letos smo bili še na Poljskem, naslednje leto gremo na Češko... Ni pa tako, da bi si s tem služili kruh.« Pred leti so vsak teden nastopali v tujini. »Vsi me sprašujejo, zakaj si nisem takrat izbral tujine. Na celotno zadevo sem gledal malo bolj premišljeno,« se zamisli. »Glede na to, da smo v Sloveniji naredili bum, se mi zdi prav, da v prvi vrsti tukaj zadovoljimo ljudi,« še reče in se nasmehne v svojem značilnem slogu.
