»Z goloto 
res nimam 
težav«

Ana je po naravi je zgovorna, a raje pripoveduje s telesom. Zagate, trenutki negotovosti na odru so zanjo posladek predstave. Dotika s soplesalcem dejansko ne čuti, gola pa v prvih trenutkih na odru kljub vsemu še vedno čuti ranljivost. Potrebo po gibanju je najprej začutila v prsnem košu, v centru telesa, v trebušni votlini. 

Kje ste bolj doma, na tleh ali v zraku?

Oh, na tleh. Če ponazorim, baletniki so zgoraj, v prsih, zato v zraku, medtem ko je sodobni ples univerzalnejši in pokrije vse smeri prostora. Kot otrok sem bila vedno na tleh, danes sem pa v skupini tista lebdeča, ki skače in se z veseljem nosi.

Delovni dan plesalke?

Začnemo ob desetih, poldrugo uro se ogrevamo, različno, tudi vadimo pilates, jogo, plesne tehnike, imeli smo tudi boks, aikido, breakdance ... Potem se začne resen delovnik, prvi del do kosila, drugi del do šestih zvečer. Polnih osem ur z odmorom za kosilo.

Lahko plešete brez glasbe?

Ja, seveda! Glasba me sicer zelo spodbudi, takrat zaživim, rada jo interpretiram. Brez nje pa je prvinsko. Zvok je vedno prisoten.

V predstavah sodobnega plesa so danes pogostejši dialogi, gledališko nagovarjate gledalce ...

Koreografi od sodobnega plesalca danes ne zahtevajo le plesa, gibanja, ampak tudi govor, dialog, precej je pravega gledališkega nastopanja, se pravi gre za plesno gledališče. Postajamo nekakšni performerji, kar mi je tudi blizu, nekateri imajo težave. Čeprav sem, kot ste morda opazili, zelo zgovorna (smeh), pa raje pripovedujem s telesom.

Vam je to blizu?

Po eni strani da, po drugi pa me malce moti, da pri gledaliških delih predstav ne morem toliko ustvarjati. Sodobni ples mi je blizu zlasti zato, ker od nas, plesalcev pravzaprav zahteva ustvarjanje. Zelo malo je koreografov, ki bi nam pokazali gib, mi pa bi ga morali ponoviti. Dajo nam naloge, elemente dejansko ustvarjamo sami. Tega denimo pri baletu ali latinskoameriških plesih, show plesih ne čutim, ker so vzorci večinoma vnaprej določeni.

Slišati je, da ste plesalci nekakšna komuna, da tudi živite skupaj ...

To je stereotip, pri nas ni tako. Res je, da smo skupaj osem ur na dan, včasih se družimo tudi po službi, gremo drug k drugemu na obisk, ampak živimo vsak v svojem stanovanju in imamo vsak svoje življenje.

Kako čutite dotik s soplesalci, ki je vendarle zelo neposreden?

Nikoli nisem imela težav z zavedanjem telesa, tako sem bila tudi vzgojena. Dotika dejansko ne čutim, v glavi se ne sprašujem, ali se me je soplesalec dotaknil, dotik je ključni del plesa.

Se da od plesa živeti?

Da, vendar se ne da služiti, to ni posel.

Ste plesalci skromni?

Nekoliko je to resda boemsko življenje, a to mi ne ustreza preveč. Imam rada tudi red in osnovne dobrine.

Vaše občinstvo so plesalci in ljudje, povezani s plesom, preostalih pa ni videti.

Mislim, da sodobni ples ljudi še vedno straši. Pogosto imajo občutek, da ne razumejo, zato imajo zadržke in ne pridejo.

Česa se po vašem ustrašimo?

Sumim, da se bojijo animalnosti, sodobni ples z valjanjem, guganjem, plazenjem ... deluje primitivno, morda za koga preveč.

Ga je treba razumeti?

Morda tudi ne, bistveno je, da se človek prepusti ...

Videti je, kot da je sodobni ples v Sloveniji celo izgubil polet, nimate denimo centra ...

Še ne! Naš zavod En-Knap in Center kulture Španski borci sta na dobri poti k nekemu sodobnemu plesnemu centru. Ne smemo pozabiti, da je Ljubljana že poskušala ustanoviti Center sodobnih plesnih umetnosti, ki bi združeval slovenske plesalce in jim zagotovil stabilnost, predvsem pri birokratskih zagatah, pa smo naleteli na gluha ušesa. Pri En-Knapu smo vsi plesalci še vedno zaposleni projektno. Verjemite pa, da prav vsi plesalci nosimo v sebi veliko željo po takšnem skupnem centru, čeprav se včasih malce prepiramo ...

Bosa ali obuta?

Bosa, na odru smo vedno bosi, obuti smo le, ko plešemo zunaj.

Golota na odru je danes običajna stvar, pa vendar – ali trenutek, preden stopite na oder, še čutite zadržek?

Z goloto res nimam težav, se mi je pa v prvih predstavah, kjer sem plesala gola, dogajalo, da sem se tik pred zdajci malce zatresla, zadrgetala, čutila nekaj nelagodja, ampak je to hitro minilo. Včasih to začutimo na odru, kot da bi potrebovali nekaj trenutkov, da se ujamemo. Priznam, gola v prvih nekaj korakih še vedno začutim ranljivost.

Kako to vpliva na vašo predstavo?

Zagate, trenutki negotovosti, omenjena ranljivost so posladek predstave, najlepše v predstavi. To je tisto, kar je mikavno. Zakaj bi moralo biti vse gladko? To je presežek sodobnega plesa, velika svoboda, občutljivost, negotove situacije.

Nazadnje ste v predstavi Perl Adrienna Hóda tudi kričali, se pačili ... Ste to vi?

Po svoje mi je tudi divja ekspresija blizu, po drugi strani pa imam raje vnaprej določene podobe, ki jih potem odplešemo. Zato sem morala pri tej predstavi precej več delati, se truditi, ker je bilo več praznega prostora.

Koliko ste samovšečni?

Sem, ampak ne pretirano, v ogledalo se pred nastopom pogledam mimogrede, ampak ... nog si pa ne pobrijem vedno, če plešem v hlačah. (smeh)

Imate občutek za koreografijo, režijo?

Nekoliko. Sem že delala predstave, ampak za zdaj ne čutim te potrebe, raje plešem.

Sicer ste plesalci deloma nomadi.

Da, to so avdicije, ki jih razpišejo posamezne skupine v Evropi, ZDA ..., se prijaviš in plešeš z njimi predstavo, dve, vendar sama nisem tipična potujoča plesalka. Rada pripadam skupini in delam.

Kaj bi, če bi ...?

Pred leti sem bila del skupine, kjer smo plesale renesančne plese, se pravi, poskušale smo plesati, kot naj bi plesali pred 500 leti.

Je to mogoče?

Težava je, da renesančne plese poznamo le iz opisov in slik, jih pa nismo nikoli videli. Me smo jih poskušale rekonstruirati iz knjig. Vemo, da so bili takrat dvorni in vaški plesi, značilno za njih pa je, da so bili manj izumetničeni, manj strogi kot denimo baročni plesi, iz katerih se je ne nazadnje rodil balet. A največji problem je, da so takrat drugače živeli. Bolj 'pedestrian', bi rekli, malce pocestniško sproščeni.

Kako se pogovarjate v skupini En-Knap?

Angleško.