Ana Lukner, ki je predramila Slovenijo in jo v najtežjih časih združila, je sicer uspešna poslovna ženska, inspiracijska govornica in aktivistka. Ko ne krmari med svojimi tremi podjetji, se posveča Anini zvezdici. Za njene zasluge sta jo odlikovala predsednik in vojska, lani je postala Delova osebnost leta, k temu pa je pripela še naziv fatalna ženska po izboru ženske revije.
Njen dom je svet
Obiščem jo v Trnovem, kjer ima pisarno, in me povabi na kavo v njen najbližji bar. »Kadar imam čas, pridem dol malo odmislit vse skupaj in spijem kakšno kavico ali sok. Drugače pa nisem človek, ki bi se veliko zadrževal v lokalu, saj nimam časa.« Pravi, da strogo ločuje posel in dobrodelnost. »Anina zvezdica je organizacija, na katero ne moreš nakazati denarja. Mislim, da smo tako zelo transparentni. Po mojem mnenju je to prava dobrodelnost.« Nato se zamisli. »Veliko časa sem preživela v tujini, tudi študirala sem tam, imela športno štipendijo... z 18 leti sem šla v Ameriko. Pri nas pogrešam sproščenost in neobremenjenost. Meni je hudo, če kdo misli, da se preživljam z Anino zvezdico. Vsi, ki pomagamo pri Anini zvezdici, počnemo to povsem prostovoljno in brezplačno.« Kot mlada poslovna ženska misli široko, zato se počasi mednarodno širi. »Slovenija je super, ampak mene zanima svet. Moj dom je svet. Jaz pravim: »Eno srce, en svet. Tako vidim, svet je majhen, ljudje se povezujemo med sabo... in če bi se vsi povezovali med sabo, bi bilo drugače... če bi na stran dali ego in na vse gledali s srcem. To si jaz želim.«
Na njenih predavanjih jokajo
Med pitjem kave jo v smehu vprašam, kako bo to naredila. »S svojim delom želim pokazati, da se vse da. Anina zvezdica bo januarja štela 5 let in mi smo dokazali, da se da brez enega samega centa premakniti stvari. Mislim, da smo naredili revolucijo pri nas, kar se tiče dobrodelnosti.« Sicer pa Ana pravi: »Če si priden in zaupaš vase, lahko res veliko dosežeš. Imam tudi inspiracijska predavanja. Že tri leta predavam po Ameriki in Evropi. V inspiracijskem govoru povem svojo življenjsko zgodbo. Zelo se odprem, ljudje jokajo, dobijo inspiracijo. Zame je res vse mogoče. Velikokrat rečem: »Svet je majhen, vse je mogoče in to je šele začetek.« Če delaš stvari s srcem, potem je to iskreno in uspeh pride spontano.« Zaupa mi, da gre po novem letu predavat tudi na matični sedež Googla. »V Ameriki imam mnogo poznanstev, med katerimi je veliko mojih prijateljev iz časa študija. Zdaj smo začeli tudi poslovno sodelovati. To so leta poznanstev in predvsem zaupanja. Na koncu pri njih šteje zaupanje. Jaz to zelo cenim in zame je to edina prava pot.«
Počuti se Polameričanko
Mladim v Sloveniji želi tudi pomagati. »Mi smo startup država. Veliko se ukvarjam z mladimi, ki delajo startup projekte in potrebujejo investicijo. Poznam nekaj podjetij v Kaliforniji, ki iščejo nove projekte. Z njimi želim povezati naše startupe, da dobijo priložnost, ker mislim, da imajo mladi ogromno potenciala.« Po premisleku še doda: »Sem pa v vseh teh letih ugotovila, da ne moreš z glavo skozi zid, vsaka stvar ob svojem času, in potem se ti začnejo stvari zlagati kot nekakšen mozaik.« Medtem uporabi veliko angleških besed, kar izhaja še iz njenih študentskih let. »Ves čas razmišljam v angleščini. Tudi veliko hitreje se izražam. Zelo rada imam slovenski jezik, tudi ljubim svojo domovino. Mislim, da je to najlepša država na svetu, kljub temu da se počutim Polameričanko. Zaljubljena sem tudi v Kalifornijo, moja želja je živeti tam in tu pri nas. Sem pa zelo razočarana nad našo državo. Jaz vedno pravim, da imamo vse na dlani in ne znamo tega izkoristiti. Na čisto vseh področjih nam manjkajo temelji, pa tudi vzgoja in vrednote. Zdaj pa vse to želimo na hitro zakrpati.«
Kriza ji je v izziv
Temelje Anine zvezdice je postavila sama. »Namesto praznovanja rojstnega dne sem prijatelje povabila, da prinesejo kaj hrane od doma, in že takrat smo pomagali 37 družinam. Ljudje so začutili nekakšno čistost. Moj največji cilj je, da Anina zvezdica ne bi bila potrebna, ker je to potuha državi. Tega se dobro zavedam, hkrati pa tudi vem, da je čas, da sami ukrepamo in da ne čakamo na državo. Predvsem mladi moramo iti svojo pot, biti neodvisni in delati spremembe. Mislim, da si dva milijona Slovencev, ki smo v svoji biti krasni ljudje, res zaslužimo dostojno življenje.« Nato se odpraviva na sprehod ob Ljubljanici in Ana meni, da mora vsak človek izhajati iz sebe. »Tudi naslov mojih predavanj je Inspiracija si ti. V življenju sem spoznala, da imaš sam največjo moč. Ne išči je drugod, ker jo imaš v sebi. To pa je zelo težko, ker si moraš najprej priznati veliko stvari, delati na sebi in sprejeti, da življenje ni pravljica. Opažam, da ljudje pri nas dostikrat mislijo, da mora biti ves čas vse krasno. Ni res, so problemi, težave, krize, in če se tega zavedaš in se komu zaupaš, da ti pomaga, prideš iz tega kot zmagovalec. Potem se lahko razvijaš do svojega optimuma. To je bistvo življenja: da se spoznaš, da ugotoviš, da življenje ni pravljica, ampak je življenje takšno, kakršno je, in takšno je lepo.« Kriza je zanjo izziv. »Mislim, da je bila zelo potrebna. Ker to, kar se je dogajalo prej, ta umetno napihnjeni balon je moral počiti. To je bilo vse površinsko. Jaz velikokrat rečem, da detajli štejejo. Detajli pa so tisti, ki te naredijo drugačnega in uspešnejšega od koga drugega.« Meni sicer, da vsakdo ubere drugo pot. »Uspeh je sestavljen iz padcev. Uspeš zato, ker se pobereš takrat, ko se kdo drug ne.«
Ve, da se bo poročila
In kaj je tisto, česar Ana ne mara? To je dolgčas. »Če mi je dolgčas, hitro najdem kaj, s čimer se zamotim.« Ko ni zasedena z delom ali Anino zvezdico, išče mir. »Največ mi pomeni, da grem v naravo. Tja, kjer ni ljudi. Zelo rada imam recimo Bohinj, grem okrog jezera. Tudi ob Ljubljanici rada tečem. Preostali čas preživim z družino, ki mi pomeni največ na svetu. Starši so me vzgojili z veliko ljubezni in me naučili pravih vrednot. Mami mi je vedno tudi govorila, naj poslušam svojo intuicijo. Danes se mi zdi, da jo, sploh ženske, premalo poslušamo. Že od majhnega sem vedela, da bom imela otroka, ko bom starejša, morda zato, ker so tudi moji starši pozno imeli mene. Želim si, da ko bom imela otroka, se mu bom lahko posvetila, imela čas zanj. Čutim, da se mi materinski nagon počasi razvija, vendar hkrati čutim, da sem v ustvarjalnem obdobju, želim si nekaj stvari še narediti, končati. Zaupam sebi, da bom natančno vedela, kdaj bo prišel tisti trenutek in bom pripravljena.« Tudi poroko ima v mislih. »Zelo spoštujem poroko. Ne maram porok z veliko pompa. Zame je poroka to, da dva človeka stojita skupaj, ne nujno pred oltarjem, ampak nekje, se pogledata v oči in brez besed vesta, da je to to. To je zame poroka.« Ob koncu le še zasanjano pove: »Vem, da se bom poročila.«