Kleni slovenski domoljub, iz vasice Št. Jurij pri Grosupljem doma, Franc Sever - Franta je eden zadnjih še živih velikih partizanskih poveljnikov z življenjsko zgodbo, o kakršnih lahko beremo le še v zgodovinskih romanih. Že zdavnaj je postal živa legenda, ki ji ni para. Pet dni pred svojim 22. rojstnim dnevom, marca 1945, je z zasnežene Menine planine, ki so jo obkoljevali Nemci in kvizlingi (oficirji so bili Nemci, vojaki pa pretežno Ukrajinci), rešil zanesljive smrti več kot 500 bork in borcev dveh brigad, Šlandrove in Zidanškove, katerih komandant je bil. Marca letos je bil star 92 let, pred leti je prestal zahtevno operacijo, prav takrat je po 64 letih skupnega življenja umrla njegova žena Vuka, Črnogorka po rodu.
Danes, v soboto, 16. maja, bo kajpak tam, kjer je kot komandant zaključeval svojo partizansko epopejo pred 70 leti: v koroški Poljani. Z njim bo njegov kurir in soborec Franc Bera, ki je bil tudi na Menini planini, po vojni pa župan Slovenske Bistrice in direktor Impola. Naj spomnim: po Sloveniji in Evropi so že 9. maja slavili zmago nad nacizmom in fašizmom, ko so na Poljani pri Prevaljah do 15. maja še potekali zadnji boji v drugi svetovni vojni na evropskih tleh. Večji del Poljane je danes zaščiten kot spominsko območje Spominski park svobode in miru, ob cesti, ki pelje proti Holmcu, pa stoji spomenik, ki simbolizira ideale svobode in miru, delo akademskega kiparja Stojana Batiča. Na tradicionalni proslavi bo govoril častni predsednik Zveze borcev Slovenije Janez Stanovnik, takšna je bila njegova želja.
Sin Maistrovega borca
Petsto partizanov je na Menini planini obkolilo več kot 12.000 vojakov elitne nemške divizije, te iste, s katero se je čez manj kot dva meseca v Poljani Franta ponovno udaril. Komandant pri 22 letih, najmlajši v operativnem štabu obeh brigad, je v grosupeljsko četo vstopil že leta 1941, ko mu je bilo 18 let, bil je sin Maistrovega borca. Če je bil na Menini mlad komandant, pa je bil v resnici že med najstarejšimi partizani. Samo Frantovi poveljniški intuiciji in sreči od zgoraj, kot sam pravi, se lahko zahvalijo, da se ni zgodilo najhuje. Prevarali so esesovce: ne da bi padel en strel, je po skrivni drči za spravilo lesa Nemcem ponoči pobegnilo iz obroča vseh 500 borcev, z ranjenci vred.
Prav Franta se je maja 1945 v Šentjanžu pri Mislinji z ustaškimi generali pogajal o predaji 120.000 ustašev, ki so se nagnetli pred mejo z Avstrijo. Marsikaj ve danes povedati tudi o tem, kako je partizanom ušel znameniti nemški general Alexander Löhr, razvpiti poveljnik armadne skupine E, ki je v Topolšici podpisal brezpogojno vdajo zasedbene vojske na Balkanu, konkretno pa je z njim prvi vzpostavil stik general Ivan Dolničar - Janošik.
Pred izidom tretja Frantova knjiga Kot pravi Sever, je začel pisati zaradi vnuka Boruta, da bi mu tako razložil, kako je bilo. Prva je leta 2010 izšla knjiga Past na Menini planini, ki je pozneje doživela še dve izdaji, zdaj je pred četrto. Komandant Franta jo je opisal tako, da jo doživimo kot iskreno pripoved o vseh občutkih ter resničnosti spopada premraženih in utrujenih branilcev svoje zemlje ter okupatorjevih vojakov. Nauči nas razumeti tiste oblike partizanskega vojskovanja in delovanja za preživetje, ki jih potrebuje narod, obsojen na izginotje. Druga knjiga junaka Menine planine – mnogo obširnejša kot prva – je Trenutki odločitev, ki je izšla lani. Osrednji cilj te je po Severjevih besedah poleg opisa dogodkov pred in med drugo svetovno vojno ter po njej tudi, »da Slovenci po 70 letih ne najdemo moči, da bi se dogovorili, kako bomo živeli, umirili razkol, ki je prešel v vse pore naše družbe«. A neutrudni Franta končuje že novo književno delo, izšlo bo letos, nedvomno bo to spet knjižna uspešnica. Naslovil jo je Lovišče ali letališče in opisuje zgodovino slovenskega civilnega letalstva, predvsem čas, ko je bil direktor aerodroma Ljubljana-Pulj in pozneje Inex Adria Airways. Tako kot doslej, kajpak, in kakršen na splošno je, pošten, neposreden in iskren do konca, o vsem piše brez dlake na jeziku. Ko ga vprašam, od kod naslov knjige, pove, »da zato, ker slovenska politika razen Ivana Mačka - Matije ni podpirala niti nastanka lastne civilne aviacije niti gradnje letališča na Brniku. Prav zato je bilo na letališču dolgo državno lovišče in je tako rekoč po stezi tekala srnjad, nad njo pa letali fazani. Nekoč je šibra zadela tudi v letalu sedečo Vido Tomšič, legendarni kapetan Borivoj Majcen pa je zapeljal s piste, ko je s kolesi DC 6 povozil srno. Pisal sem Stanetu Kavčiču, naj se odloči, kaj hoče imeti na Brniku: letališče ali lovišče. Nekaj tednov ni bilo odgovora, potem pa je le prišel: letališče.« Zdaj ga spet nimamo več, pa še nemško je, Adrio pa prodajamo. |
Nemci se sicer niso prav radi vdajali jugoslovanski vojski, zanje je bila vdaja vojski na ozemlju, kjer so bili okupatorji, nekaj sramotnega. Zato so si želeli z Löhrom na čelu priti v Avstrijo. »Mislim pa, da tudi zato, ker je zloglasna XIV. lovska SS-divizija gorskih lovcev tovorila neizmerne količine v letih vojne na Balkanu naropanega bogastva; zlatnine, dragih kamnov, umetniških slik in kipov, dragocenega pohištva, ur... Niso hoteli, da jim to zasežejo partizani,« danes razmišlja Sever.
Morda se je prav zaradi zapletov z Löhrom konec vojne v Sloveniji zavlekel za skoraj teden dni, najbrž pa bi se Nemci tudi prebili, če ne bi Franta za 12 ur zadržal ustašev in se tako veliki vojski nista mogli združiti.
Gojil bi šampinjone
Po študiju na vojaški akademiji v Rusiji je Franc Sever služboval kot načelnik lovske divizije na aerodromu Batajnica v Beogradu in postal komandant te zrakoplovne baze. Nato je bil premeščen v Zagreb, pred izstopom iz JLA je bil pomočnik komandanta zrakoplovnega korpusa v Zagrebu in polkovnik letalstva. Naveličan JLA se je vpisal na ekonomsko fakulteto v Zagrebu, jo končal in hotel doma v Sloveniji gojiti in prodajati šampinjone! Hja, bil je tudi podjeten, tako kot njegov prijatelj, še en veliki partizanski komandant, pod rušo je nekaj let, Lado Ambrožič - Novljan. Postal je direktor Aerodroma Ljubljana na Brniku, pod katero je tedaj spadalo tudi letališče v Pulju, in bil to trinajst let. Letališče so odprli decembra 1963, redni promet je stekel januarja 1964, Franta pa je postal direktor leta 1967.
Ko je Janeza Nedoga zadela kap, je odšel za direktorja aviokampanje Inex Adrie Airways. Tako kot partizanski poveljnik je tudi po vojni ostal pokončen in do konca pošten mož: po strahoviti letalski nesreči, ki ga je doletela na položaju direktorja Adrie, je nepreklicno odstopil s funkcije prvega moža, globoko prizadet je brez najmanjšega izgovarjanja priznal svojo objektivno odgovornost za nesrečo Adrijinega letala nad Ajacciem, čeprav dejansko ni bil nič kriv, in odšel v pokoj. Kako drugače, kot to danes počno odgovorni predsedniki vlad, ministri in poslanci, predsedniki uprav in nadzornih svetov, načelniki...
