Vsak nastop opravijo, kot da je zadnji

Album z naslovom Moja je drugi najbolje prodajani na lestvici Slo pop 30. S polkami in valčki jim je uspelo okužiti tudi tiste, ki pred tem za harmoniko niso želeli niti slišati. Štirikrat so zmagali na festivalu Slovenska polka in valček, dvakrat so prejeli glasbenega viktorja. Vstopnice za njihovo Noč Modrijanov so razprodane takoj, ko so v prodaji. Ob vseh nastopih pa imajo dovolj energije za ustvarjanje novih skladb. V imenu vseh štirih fantov se je razgovoril Blaž Švab.

Se že pripravljate na letošnjo Noč Modrijanov? Je še mogoč kateri presežek po vsem, kar smo že videli?

Zelo smo že vpeti v priprave, delo, povezano s tem, pa me spominja na pisanje diplomske naloge, saj priprave trajajo skoraj vse leto. Osnovni ideji sledi načrt dela, sestavi se produkcijska in izvajalska ekipa, sprejme se proračun, nato sledi veliko raziskovanja in učenja, da lahko presežemo prejšnjo Noč Modrijanov. In lahko vam povemo, da imamo še veliko ustvarjalne energije za nove in nove presežke. Pri tem pa ostajamo iskreni in srčni. Tako čutimo in to čutijo tudi ljudje.

Vam ob vseh nastopih ostane dovolj časa za ustvarjanje novih melodij?

Žal ga res ni veliko, saj smo po nastopih precej utrujeni. A si še vedno vzamemo čas za vsake vaje. Hvaležni smo, da nekaterim nove viže kar vrejo na površje, še posebno našemu Roku. Fant gre za tri dni na dopust in v tem času ustvari petnajst skladb. Neverjeten je, res ga občudujemo, in pri tridesetih letih je naredil že kar nekaj presežkov. Medtem ko nekateri še sladko spimo, on že plava ali trenira, nato dela, obenem pa še ustvarja. Pri njegovem delu in ustvarjanju se resnično pozna notranje zadovoljstvo.

Zdi se, da vsaka nova skladba postane tudi uspešnica.

Usmerjeni smo v to, da delamo glasbo, ne uspešnic. To je naše poslanstvo. Dobra glasba in dobri nastopi. Radi tudi eksperimentiramo, se igramo z glasbenimi figurami in jezikom. V glasbi smo kot majhni otroci. Tukaj je manj premišljenosti in dela z možgani, tu govorita srce in intuicija, bistveno je, da se ob tem še vedno zabavamo, da nam je prijetno.

Dokazali ste že, da ste naklonjeni priredbam tujih uspešnic v narodno-zabavne ritme. Se tako, menite, bolj približate mladim, ki morda ne poslušajo te zvrsti glasbe?

S priredbami se ne želimo namenoma približevati mladim, gre bolj za to, da smo mi mlajša generacija in da se v nas prelivajo vsi mogoči glasbeni vplivi, kar je zelo dobro. Le na stičišču različnosti nastajajo nove reči, fuzija, izvirnost. Obenem pa z igranjem viž iz slovenske narodno-zabavne zakladnice ostajamo zvesti izročilu. Na nastopih pa tudi mladi zelo naglas pojejo Slakovega Čebelarja ali Te domače viže Fantov z vseh vetrov.

Bi rekli, da so vas v orbito slave pravzaprav izstrelile zmage na festivalih?

V prvih desetih letih smo nastopili na vseh narodno-zabavnih festivalih. Na Slovenski polki in valčku smo zmagali štirikrat. Bili smo zelo popularni. Razmišljali smo, kaj zdaj, ko smo dosegli vse. Sanjalo se nam ni, da so pred nami še večji uspehi. Po desetih letih dela smo naredili nekatere izjemno uspešne viže. Narodno-zabavna glasba je prerasla lastne okvire in se začela pojavljati tudi tam, kjer je prej ni bilo. Treba pa je poudariti, da so bile izjeme in da je bila že pred tem med mladimi izjemno priljubljena. Odmevala je tako v Križankah z Mladimi Dolenjci kot tudi na Kongresnem in Prešernovem trgu s Čuki, na Gospodarskem razstavišču s Slaki in Big Foot Mamo, v diskotekah pa so za zabavo skrbele Vesele Štajerke. Za nekaj let je postala celo prevladujoča in morda bo to trajalo še nekaj časa. Želim si, da bi še pridobivala tako kakovost kot v izvedbi. Torej, festivali so pomembni, prav tako televizijske oddaje in radijske postaje. Najpomembnejše pa je dobro delo na terenu. Popularen si, ko se začnejo ljudje o tem pogovarjati, ko se to širi od ust do ust in dobre viže najdejo pot do ljudi. Ti so, na primer, že ob prvih taktih pesmi Ti, moja rožica vriskali, a je niti posneli nismo, niti se nismo z njo predstavili na radiu ali televiziji. Festivali in tudi mediji lahko veliko pripomorejo k popularnosti, a s silo ne gre nič, učinek je lahko celo nasproten. Ljudje imajo različne okuse in najdejo, kar jim ugaja. Vedno najdejo.

Ste imeli Modrijani po festivalskih uspehih še več ponudb za nastope?

Veliko smo igrali zato, ker smo v nastope vložili precej energije in smo delali dobro, ker smo občinstvu razdajali energijo z odra ter smo vsak nastop opravili, kot da je naš zadnji. Ljudje so začutili, da pri tem neskončno uživamo, in so želeli uživati z nami. Bolj kot festivali je k porastu naših nastopov pripomogel izjemen glas našega Roka. Ljudje so ga hoteli poslušati še in še. Pri petnajstih je pel kot slavček in se sploh ni zavedal svojega izjemnega talenta. Tudi skupaj nam je uspelo zapeti ubrano. Glasovi so se pobarvali, pozna se, da smo vsi štirje v sorodu. Svoje je naredilo delo med ljudmi. In pravi blagoslov je, če lahko opravljaš svoje poslanstvo. Razlogov, zakaj je to uspelo ravno nam, pa je veliko. Lahko bi razglabljali o njih, a dejstvo je, da sta glasba in kontekst, v katerem ta nastane, včasih težko razložljiva. In v tem je čar.

Menite, da bi se moral vsak mlad ansambel, zlasti neznan, udeležiti katerega od festivalov?

Niti ne. Festival je odličen poligon za preizkušanje koncentracije, nadzorovanje treme, piljenje glasbenega izvajanja in profesionalnega pristopa h glasbi nasploh. Izjemno koristen je za mlade ansamble. Da dobijo odziv publike in komisije, stopnjujejo delo korak za korakom, krepijo prepoznavnost in dobijo svoj prostor tudi v medijih. Ni pa to edina pot. Ansambel lahko ubere tudi katero drugo. Da je le dovolj zrel in izviren ter k delu pristopi bolj individualno.

Žal se znani ansambli in tisti z dolgoletnim stažem festivalov praviloma ne udeležujejo. Je to narobe?

Svojčas ni bilo tako. Na splitskem, denimo, smo lahko opazili tudi znane obraze. Zdaj se je to malo obrnilo in na festivalih ter na izboru za pesem Evrovizije srečujemo vedno mlajše in manj znane izvajalce. So pa tudi izjeme. Tako je za Veliko Britanijo pred dvema letoma nastopila legendarna Bonnie Tyler, a ni požela večjega uspeha. Podobno ni bila uspešna skupina Blue. Ko je isto državo zastopala še ena zvezdniška zasedba, Katrina & The Waves, leta 1997, a z zares odlično pesmijo, je zmagala. Tudi Dino Merlin in Željko Joksimović sta blestela. Kaj želim reči? Če je pesem res dobra, če verjameš vanjo in tudi vase, je uspeh zagotovljen. Ljudje imajo dober občutek za to. In na festivalu bi z lahkoto zmagal tudi starejši narodno-zabavni ansambel. A menim, da nekateri dvomijo o lastni pesmi in njeni prepričljivi izvedbi. Nekateri starejši ansambli se v tem ne vidijo, in to je treba spoštovati. To ni njihov način dela, ni njihova vizija. Modrijani bi na festivalu še nastopili in nikjer ne piše, da ne bomo.

Imate za tiste, ki narodno-zabavne glasbe še vedno ne sprejemajo, kakšen nasvet, kako jih prepričati, da bi ji prisluhnili?

Nikoli nikogar o ničemer ne prepričujem. Običajno jih povprašam, kaj radi poslušajo. To glasbo najdem, jo poslušam in se ob njej učim ter širim obzorja. Prepričevanje in siljenje z narodno-zabavno ali katero koli drugo zvrstjo je nesmisel. Narodno-zabavno glasbo pa je treba znati dobro predstaviti. Tudi ljudem, ki je ne spremljajo. Ponuditi jim je treba nekaj dobrih in zanimivih informacij o njej in jim dati poslušati kaj kakovostnega, potem pa pustiti, da se človek navduši. Navdušenje pa je nalezljivo. In vedno se lahko zgodi kaj lepega.