Vsak dan skuha za ljudi, ki jih ima rada

Vedno nasmejana Mojca Mavec, ki jo lahko spremljamo na nacionalni televiziji, se veseli življenja. Niti sneg ji ne ukrade nasmeha na obrazu, nasprotno, s prav otroško navihanostjo se odpravi v belino. Tako je bilo tudi v ljubljanski Šiški, preden sva se usedli v prijetno domačo gostilno Pri Vodniku. Mojca je voditeljica oddaje Dobro jutro, avtorica oddaje Čez planke, vedno je obdana z novimi projekti. Ko naročiva kavo, pove o svojem delu: »Srbi imajo krasno besedo za to: svaštariti. Da delaš svašta, različne stvari, torej vse živo. To je res krasna beseda, ki opiše današnji čas!«

Od nekdaj svobodnjakinja

Svobodnjakinja je že vsa leta. »Trenutno končujem zelo lep projekt Evropske unije na Kosovu, kjer sem bila mentorica mladim Albancem in Srbom za serijo o ekologiji. Zelo lepa izkušnja, ker je to država, ki ima ogromno mladih ljudi, več kot 75 odstotkov je mlajših od 35 let. Hodiš po ulici in si najstarejši, nenavaden občutek,« se zasmeji. Pred par meseci je dopolnila 40 let. »Meni se zdi grozno, da delajo tako famo okrog teh let. Saj je vedno enako! Za rojstni dan sem se hotela skriti, ker se mi zdi tako grozno, da moraš vse te stvari poslušati: 'Ja, zdaj pa se začnejo ta leta.' Katera leta? Ne razumem,« reče v smehu. »Živim tako intenzivno tukaj in zdaj, da za naprej sploh ne razmišljam.« Srečno zaljubljena je že deset let. Pojasni mi enega svojih življenjskih principov. »Vsaj enkrat na dan se z ljudmi, ki jih imam rada, usedem skupaj za mizo. Čeprav živimo v norem času in ritmu, si enkrat na dan vzamem čas, da skuham. Če je treba, začnem kuhati tudi ob petih.« Pokaže prst: »Poglej, danes sem se že urezala,« in razloži, da je pripravljala koromačevo juho in francosko pito quiche. »Zdi se mi, da smo ena redkih družin, v katerih se sprejo, kdo bo kuhal. Ker bi vsi radi,« in razkrije, da ima vedno polno hišo. »Za mizo rešiš stvari. Če bi več kuhali in doma jedli, vsaj zvečer, bi zagotovo bilo več pozitivne energije. O tem sem prepričana. V zgodovini človeštva se od nekdaj stvari urejajo za mizo. In če na njej kaj dobrega stoji, še toliko boljše,« se prisrčno nasmeje. »V hrani je toliko dobrih stvari. Zdi se mi, da smo v Sloveniji pozabili ne samo na to, kako pomembno se je usesti za mizo, temveč tudi to, kako pomembno je proizvajati svojo hrano. To je eden velikih problemov in zdi se mi zelo žalostno. Slovenci smo bili od nekdaj kmetje, danes pa smo na to tradicijo pozabili. Slovenija uvaža večino hrane, imamo pa prave razmere, da bi lahko pridelali več zelenjave, sadja,« reče zgroženo.

Gnile ribe in šnops

Nato nama prijazna natakarica postreže jabolčni zavitek, Mojca pa razkrije, da v to gostilno prihaja na pražena jetrca. »Jaz imam zelo rada telečja jetrca. Nisem izbirčna. Tudi ne morem biti. Veliko potujem po svetu in poskusim vse.« Vprašam, kaj je bilo najhujšega, kar je kdaj pojedla. »Veš kaj, živim na območju, kjer so bile svojčas domače žabe velika specialiteta. Še zdaj velikokrat peljem kakšnega tujca na ocvrte žabje krake. Mi smo že vajeni.« Nato se spomni izkušnje iz Islandije: »Kos mesa oziroma ribo zakopljejo v zemljo in pustijo nekaj časa gniti. Za tisto pa res rabiš dva šnopsa, da dol spraviš.« Tudi v oddaji Dobro jutro vsako sredo kuha. »Po navadi se urežem. To je moja specialiteta, da se urežem,« reče v smehu o kuhanju pred kamerami. Hedonistka uživa tudi v potovanjih. »Samo eno življenje imam, hudiča! Včasih se ljudje obnašajo, kot da jih imajo še pet v kovčku. Ja, jih ni, samo to je! Včasih se moraš v Sloveniji prav izgovarjati, če si vedre narave in nasmejan, ker si takoj sumljiv,« pravi o črnogledih ljudeh. »Kriza je tudi v glavi!« Seveda vsesplošno krizo tudi ona občuti. »Če ostaneš pozitiven, ljudje raje delajo s tabo.« Nato pogovor nanese na službe in z njimi povezane spremembe. Mojca razmišlja: »Ljudje se ne bi smeli bati poskusiti česa novega, ne bi se smeli bati prekvalificirati.« Ugotavlja: »Slovenec se ne bo premaknil 50 kilometrov od svojega kraja. V tujini so ljudje veliko bolj mobilni.« Ves čas najinega pogovora naju spremlja narodno-zabavna kulisa, Mojca me ob tem preseneti s svojim besedami: »Nimam težav s slovensko glasbo. Rasla sem tako z Avseniki kot tudi s slovenskimi ljudskimi. Zelo rada imam Avsenike, predvsem iz prvega obdobja. Petdeseta in šestdeseta leta so zame najlepše obdobje narodno-zabavne glasbe. To, kar se zdaj dogaja z njo, torej turbonarodnjaki, res ni za poslušati. Je pa še nekaj dobrih skupin, zelo všeč mi je Štajerskih sedem... izjemni vokalisti.« Razkrije še: »Prej nisem mogla verjeti. Ko sem stopila v gostilno, je bil valček Veter nosi pesem mojo. Ta je zame eden najlepših valčkov.« Seveda Mojca ni ozkogleda. »Drugače pa imam rada tudi punk in rock. Že v mladih letih se mi je zdelo grozno, da se moraš vedno obarvati. Vedno moraš biti za nekaj, vedno se moraš postaviti v en predal. Meni je vse všeč.« Ko se odpraviva nazaj na sneg, še razkrije: »Poslušala sem tako Laibach kot tudi Agropop. Fajn je, da imaš neki razpon. Tudi pri opernih pevkah cenimo razpon,« še pravi in se iskrivo nasmeji.