Ljubka pevka Eva Černe, ki šteje rosnih 24 let in je pred kratkim že drugič slavila na Slovenski popevki, ima vse potenciale, da jo bomo kdaj zagledali na svetovnih opernih odrih. Dobiva se v njej ljubi Stari Ljubljani, kjer rada preživlja prosti čas. »Na njo me vežejo lepi dogodki v obdobju študija, prav tako pa me je začarala njena lepota. Ulice, lepe stavbe, Ljubljanica,« pravi Eva, ki sicer prihaja iz Domžal, kjer ji občina, kot pove, tako moralno kot s štipendijo podpira študij. »Tudi za to mesto velja enako kot za Ljubljano. Je najlepše na svetu. Pri meni si delita prvo mesto.« Ko se sprehodiva, reče vzhičeno: »Okolje je tako kot iz pravljice.«
Kmalu bo magistrica
Po osmih letih, odkar je Eva zmagala s svojim pevskim talentom v oddaji Maria Galuniča, se je iz najstnice prelevila v odraslo punco, soji žarometov ji pri tem niso povzročali preglavic. »Sem pa bila prisiljena odrasti na hitro, sama sem se od začetka dogovarjala za koncerte, vaje, snemanja, intervjuje. To zahteva veliko odgovornosti in ni vedno lahko. Vesela sem vsakega povabila na nastop in imam večinoma samo lepe izkušnje z organizatorji. Čeprav sem bila najstnica, sem se vedla kot odrasla profesionalka.«
Eva je diplomirana glasbenica pevka, zdaj pa končuje zadnji letnik magisterija: »Študiram petje na akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorici Alenki Dernač Bunta.« Nato mi zaupa svojo vizijo: »Vidim se kot vrhunska pevka z željo, da bi svoje znanje delila z naslednjimi generacijami.« Operno petje ji je najbolj pri srcu. »Opera združuje veliko umetnosti, ki so meni blizu in s katerimi se lahko najbolje izrazim. V prvi vrsti petje, začaralo pa me je tudi igranje. Zelo mi je zanimivo, da sem na odru lahko jaz, vendar v drugačni podobi in z drugačnimi lastnostmi. V poletnem gledališču Studenec sem se leta 2010 predstavila v glavni vlogi Puže Frou-Frou v predstavi Dama iz Maxima, ta lik me je prevzel. Tu sem dobila prve igralske izkušnje. Sledile so manjše vloge, lani oktobra pa sem se prvič srečala z vlogo Sandrine v operi La Cecchina. Na vajah se mi je zdelo, da je preveč drugačna od mene, da bo preveč težko. Lik sem počasi razvijala, na predstavi pa dodala še zadnje detajle. S preostalimi pevci smo se dobro ujeli, zato je bil proces zelo prijeten.«
Hujšala s trenerko
Ravno na dan našega slikanja, le en dan po nastopu, je zbolela za angino. »December je bil zelo naporen, zdi se mi, da je nekako vse prišlo za mano. Predstave, koncerti, intervjuji, naporne vaje.« Nekaj dni bo zdaj počivala, sicer pa sta ji zaseden urnik in usklajevanje med vsemi obveznostmi domača. »Vse se da, če se hoče,« reče v smehu. »Nujno je, da kar delaš, delaš rad, potem usklajevanje ni težko. Zadnje čase mi zraven petja veliko pomeni tudi rekreacija. Ko se v svoji koži nisem počutila najbolje, sem pomoč pri prehrani in telovadbi poiskala pri trenerki Saši Dremelj. Bila sem zelo zagnana, jo ubogala in rezultati so bili hitro vidni. Trenirali sva trikrat na teden, prav tako sem pisala v blokec vsak moj sleherni grižljaj. S Sašo je bil ta proces lažji. Za to sem ji zelo hvaležna.« Ko se usedeva, mi v pogovoru zaupa, da so trebušnjaki njena najljubša vadba. »Kakšnih sto trebušnjakov na dan naredim.«
Srečno zaljubljena je že poldrugo leto, in kot kaže, je našla svojega princa. »Lahko bi rekla, da je pravi,« se nasmeji. Še pred morebitno zaroko pa ima polno drugih načrtov. »Smo v pričakovanju potrditev novih ponovitev opere La Cecchina v sodelovanju akademije za glasbo, Opere Ljubljana in Cankarjevega doma. Na vidiku je nekaj avdicij, nove pesmi, videospot ter novi nastopi,« pove in doda, da jo lahko spremljamo tudi na njeni spletni strani. Za konec mi še zaupa, da bi rada živela v središču mesta. »Kot študentka bi imela vse svoje obveznosti na kratki razdalji. Lepo bi bilo, da večino časa ne bi potrebovala avta. Bomo videli, mogoče nekoč,« se še prisrčno nasmeji.