Špela Bračun. Najboljša smučarka med fizioterapevtkami, diplomiranimi, in najboljša fizioterapevtka med smučarkami, tudi diplomiranimi, saj Špela zagotovo spada med tiste naše smučarke, ki jim še dandanašnji prav radi porečemo vražje punce (Katja Koren, Špela Pretnar, Urška Hrovat, Mojca Suhadolc, Alenka Dolžan in druge). V Ljubljani sicer rojena in prva štiri leta v njej tudi živeča, a potem preseljena v Škofjo Loko, kjer preživi precejšen del svojega življenja. »Imam se za kleno Ločanko in tudi ljudje so me nekako za svojo vzeli, vsaj tako se mi zdi, no!
S kolesi smo se naokoli podili, pa gumitvist je bil kar precej v modi, zunaj smo bili vseskozi, in ko se je stemnilo, smo vedeli, da moramo domov, pa nismo imeli nobene ure. V OŠ Ivana Groharja sem morala kar lepo peš hoditi, kar pa mi ni predstavljalo ne vem kakšne muke. Iz tistega obdobja sva ostali prijateljici z Marušo Sagadinovo, ki danes živi na Dunaju, a to ni prav nobena ovira, da se ne bi vsaj slišali, če že ne tudi videli. Od krožkov sem se, še danes ne vem natančno, kako in zakaj, znašla pri ročnih delih, kjer sem se preizkušala v ustvarjanju gobelinov, no, pa k rokometu sem hodila, pa pri pevskem zboru sem tudi vztrajala, me niso ven vrgli, z Brigito Langerholčevo pa sva bili skupaj že v vrtcu,« začne razpredati misli o svoji mladosti malce podrobneje. »Tri leta starejša sestra Urša – med nama nikoli ni bilo opaznega rivalstva in tudi danes se odlično razumeva – je hodila na neko telovadbo, pa sem še jaz začela in kmalu se je izkazalo, da gre za smučarijo, ne pa za telovadbo. Najini starši niso športni tip, a oči se je pozneje res potrudil za naju in se priučil vseh del, ki jih mora obvladati dober serviser, in nama je potem on dilce šlihtal, tako da je bilo vedno vse v najlepšem redu. Vedno sem bila jaz tista, ta radoživa, sestra je bila bolj umirjena. Se spomnim, kako sem nekemu sošolcu že v prvem razredu v torbo zlila kakav, ker me pač ni nekako, kako naj rečem, ja, no, ni me ubogal,« hiti pripovedovati. »Učitelji so bili strogi, naša razredničarka je znala koga tudi s šopom ključev, ki so kar na lepem poleteli, dodobra presenetiti. No, mene ni nikoli zadela, hvala bogu. Smučarija je bila ena fina zadeva, začeli so se tudi že prvi pokali, Ciciban, na primer, na Starem vrhu ali pa na grajskem škofjeloškem hribu, kjer so svojčas organizirali tekmovanja prizadevni članice in člani takratnega smučarskega kluba Alpetour. Se je pa včasih zgodilo, da sem prišla na trening z dvema levima ali pa z dvema desnima pancarjema, potem je bil pa problem. Nisem najlepše smučala, hitra sem pa bila, pa dol sem tudi vedno prišla. Na valeti sem tudi nastopila, res sem, s sošolcem, ki je treniral akrobatski rock'n'roll, sva posebno točko naštudirala, tako, bolj na tleh, ni bilo nobenega po luft metanja, potem sem se pa na športno gimnazijo v Loki vpisala, nas je bilo v razredu samo 14, med drugimi tudi Mitja Valenčič, smučarski kolega, in smo se imeli kar fino. Smo že v disko hodili, takrat se je v Loki imenoval Perla in takrat, bolj proti koncu gimnazije, sem tudi že prvi bambus testirala, in to s kokakolo. Rahla ogaba, če danes pomislim. Smo bili kar nabriti v gimnaziji. Bilo je pravilo, da če k pouku pridemo manj kot trije, pouk odpade, no, in potem nas je prišlo sicer šest, a so se trije poskrili, pa je pouk za tisti dan odpadel, a kaj ko smo morali zamujeno potem ob sobotah, in to junijskih, lepo not prinašati, pa smo prišli z dežja pod kap. Sicer sem kar zavzeto trenirala, tudi med počitnicami, ki sem jih preživljala v Fontani blizu Vrsarja, sem sama trenirala in tako do potankosti izpolnjevala trenerjeva navodila. Sem bila res pridna, no. Janez Dekleva, Matjaž Pretnar, Jernej Plajbes in pozneje Stojan Puhalj (ta je v reprezentanci skrbel za hitre discipline in pri njem je bila le Mojca Suhadoloc, kot specialistka, dokler se jima nisem še jaz pridružila) so trenerji, ki sem jim še danes hvaležna za čisto vse, kar so mi dali.«
Otroci njej največji življenjski uspeh
Zgodaj je spoznala tudi hokejista Tomaža Vnuka: » Kmalu, celo zelo kmalu sem spoznala očeta svojih otrok. Tomaž je s kolegom Dejanom Kontrecem prišel na neko košarkarsko žogarijo v Loko, pa sva se jima v ekipo z neko punco pridružili, potem smo ga pa še malo zažurali in – ja, nič in – pri rosnih osemnajstih sem že bila pri Tomažu, v Ljubljani, kjer sem se, po opravljeni maturi, vpisala na pravo, a ga nisem nikoli bolj od blizu videla, saj sem kaj kmalu ugotovila, da to ne bo študij zame. Ko sem si poškodovala koleno, me je izjemno uspešno operiral prof. Pavlovčič in v meni prebudil zanimanje za fizioterapijo, ki je danes moj poklic. Ja, tako je naneslo, da sem v prvih letih neštudija na pravu ogromno trenirala in sem že bila pravi profi, z rednim statusom na ministrstvu za obrambo (kar je bila običajna praksa vrhunskih športnikov in športnic!) in kmalu je prišel tudi tisti vsaj zame veliki dan, ko sem osvojila prve točke v svetovnem pokalu, potem pa tudi tisti, dan vseh mojih dni, ko sem bila tretja na tekmi svetovnega pokala v St. Moritzu. Ja, sem bila ganjena do solz, saj je bila to največja, nesporna potrditev mojega trdega dela. Se je marsikaj dogajalo v moji športni karieri, seveda se je. Ko smo bili na mladinskem svetovnem prvenstvu v Lake Placidu, smo bili še malce bolj razigrani kot v poznejših letih, in spomnim se, kako smo kolegice in kolegi nekaj malega proslavili v sobi, (Rene Mlekuž, David De Costa, Katarina Breznik, Drago Grubelnik), ko se je prikazal trener in je hotel vstopiti. Nekako ni mogel, ker ni bilo prostora, toliko najrazličnejših pločevink je bilo po tleh. Spet drugič, pozneje, smo se v finale uvrstile Mojca Suhadolc, Katja Koren in moja malenkost in smo ostale v Los Angelesu dodatne štiri dni, potem bi pa morale na jutranje letalo, pa smo (še danes ne vemo, kako se nam je to lahko zgodilo?!?) zaspale in letalo je odletelo brez nas, me smo pa (še prej, da bi ga ujele!) z vsemi tistimi strašansko težkimi punkli drvele in letele proti letališču, a smo bile prepozne. No, potem nam je na pomoč priskočila botra sreča in dobile smo sedeže v nekem drugem letalu, ki je nenapovedano letelo v Washington, tam smo potem ujele naš dogovorjeni polet za domovino. Je bilo kar napeto, ampak hecno pa tudi!« opiše peripetije.
»Pri štiriindvajsetih sem se odločila in vpisala študij fizioterapije, saj se je moja športna kariera bližala zasluženemu koncu in vedela sem, da bom od nečesa pač morala živeti. Študij sem kar hitro končala in sem dobila pripravništvo na ortopedski kliniki, pa sem se tam zaposlila in pozneje vpisala podiplomca, s katerim se zdaj dajeva, no, pa mamica sem tudi postala, seveda, dvakrat (hči Zala, letnik 2007 in sin Vid, letnik 2009 – oba sta bila s Špelo v času najinega pogovora in bila sta potrpežljivo pridna), zdaj pa sem na življenjski prelomnici, ko so se najine poti s Tomažem pač razšle – pa smo vseeno v odličnih odnosih, vsi skupaj, in jaz in Tomaž in otroka. Morje še vedno obožujem, me je preveč premrazilo v življenju, da bi ne bilo tako. Pa kuhati sta me tudi dobro naučili, mami in babi, tako da mi skoraj vse kar dobro uspe (tu se oglasi Vid in pove, da so mamine palačinke – super dobre, op. p.). Otroci so moj največji življenjski uspeh in hkrati največja vrednota,« sklene svojo pripoved.
Špela, želim ti, da bi čim prej našla mir v srcu svojem in da bi se ti v življenju dogajale same lepe in dobre reči.
Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili: Slaščičarna Maxi |
