Pred dobrimi 10 leti je začela Alenka Peternel, sama pravi, da je z Rut, to je del Gozda - Martuljka, resno poprijemati za čopiče. Najprej se je spravila na stene, in pod njenimi rokami so začeli na dolgočasno opleskanih zidovih nastajati nadvse zanimivi motivi. Morda je za njen bolj poglobljeni skok v slikarstvo kriva takratna zaposlitev v trgovini s slikarskimi pripomočki, kdo bi vedel? »Živim v krajih, kjer se navdih rojeva že s prvimi sončnimi žarki, kjer jutro naslika meglice nad potoki in sonce zlato oranžno obarva Špikovo skupino,« pove poklicna trgovka in nato v smehu doda: »Ampak svojega dela še danes ne znam prodati tako, kot mnogi menijo, da bi ga lahko.«
Slikarski talent
Leta 2001 je v lokalu Papa Joe v Kranjski Gori prvič javno predstavila svoj slikarski talent, ki se je usmeril v poslikavo človeške kože. Lastnik ji je kupil barve in uredil, da sta na oder stopili dve dekleti. Takrat se je začela njena pot slikarke, ki za svoje umetnine namesto platen uporablja človeško telo. Njena dela, ki se po nekaj urah, žal, sperejo pod curki tople vode, so najprej nastajala le po prireditvah blizu njenega doma, nato pa se je glas o umetnici iz Zgornjesavske doline razširil po deželi. Leto pozneje je bila že prvič v tujini, ko so prvi slovenski predstavniki bodypaintinga odšli v sosednjo Avstrijo na slovesno srečanje umetnikov poslikave telesa. Njena dela so bila vse bolj izpiljena, prežeta s svojevrstnim stilom in privlačno energijo. Nekaj časa je posvetila poslikavam obraza in leta 2007 odpotovala v Šanghaj na Kitajsko, kjer je sodelovala na največjem festivalu klovnov KimTom ICF.
»Kitajske študente umetnosti sem učila naše tehnike poslikave obrazov; v enem mesecu in pol sem jim lahko predstavila svoje znanje, hkrati pa sem se od njih naučila precej novih prijemov, ki sem jih nato uspešno prenesla v paleto svojih tehnik.« Takrat se je v šanghajski operni hiši zgodila velika modna revija, kamor so organizatorji povabili Alenko kot slikarko, ki je še polepšala nastopajoče modele. Vezi s tujino so ostale, predvsem tista z Avstrijo je še vedno trdna, saj jo gasilska društva z druge strani Karavank vabijo na svoja praznovanja, ko hočejo obiskovalcem ponuditi kaj več kot le klobaso, zelje in pivo.
Trenutni navdih
»Težko je dobiti dober model za poslikavo telesa, vendar imam v zadnjem času srečo. Spoznala sem Manco Mlakar z Jesenic in Meto Poklukar iz Gorij, z njima je res užitek delati,« je med delom na tržnem dnevu pred Mestno kavarno v Tržiču povedala Alenka, vmes pa smo slišali komentarje obiskovalcev, ki so med opazovanjem izdelave umetnine na telesu Mance menili, da je ta izjemno potrpežljiva, ker lahko toliko časa stoji pri miru, vmes pa še sodeluje s slikarko. »Po navadi traja tri ure, da me Alenka poslika, včasih se zgodi, da sem slikarsko platno tudi pet ur in več,« pove Manca, ki z Alenko sodeluje skoraj dve leti. Ko smo jo vprašali, kako po koncu predstave izmije barve s sebe, sta pristno žleht Gorenjski v en glas povedali, da se to najbolje naredi z moško roko.
»Vmes, med nastajanjem poslikave, se sproti pojavljajo ideje, ki jih poskušam kar najbolje prenesti na kožo. Rada imam trenutni navdih, saj je to neke vrste izziv,« razloži med pogledovanjem na Manco, ki jo je s svojimi barvami, nežnimi potezami čopiča ter potrpežljivostjo spreminjala v pravo umetniško delo. V zadnjem obdobju ne hodi na svetovna tekmovanja: »Situacija pač ni mavrično svetla, kot so moje barve, sploh za mamico samohranilko. Za nastop na svetovnem odru so potrebna precejšnja sredstva, sponzorje pa je težko pridobiti. Morda mi uspe naslednje leto, ko je svetovno prvenstvo bodypaintinga na Vrbskem jezeru v Avstriji.«
