Med kratkim sprehodom mi je pojasnil, da je vsak koncert v Križankah nekaj posebnega, na vsakem ima nove, drugačne goste. »Tako bo letošnji gost Big band orkestra Slovenske vojske. Z njimi sem že nastopil, in to z velikim veseljem. Tu bosta seveda še Beltinška banda in Mali bogovi.« Nato je ponovno pomislil na svoj prvi koncert v Križankah. »Kako smo si sploh upali na oder... Ob tem sem kar malo ganjen, kolikokrat smo igrali s starčki,« je rekel z žalostnim glasom. »Oče je zdaj najstarejši, 88 let ima in komaj čaka koncert.« Ko sem ga vprašala, kakšen občutek je stati na odru z očetom, je Vlado odgovoril: »Prav to me je, ves začuden, vprašal Jonas pred dvajsetimi leti. To se mu je zdelo nespodobno za uporniškega sina, ki da nekaj nase. Seveda se je tudi meni to zdelo nenaravno, ampak samo do štiridesetega leta. Ne da se prej nisva razumela, ampak z leti si si bliže. No, vsaj pri meni je tako. Lahko bi skoraj rekel, da mi je odličen prijatelj. Pozna zgodovino, glasbo 50, 100 let nazaj. To se mi zdi vedno bolj pomembno v tem instantnem času, v katerem se spomnimo samo zadnjih poneumljajočih poročil na televiziji. On bi moral biti zgodovinar ali profesionalni pevec, seveda! Odličen pripovedovalec zgodb je in izvajalec. On zna priti na oder in oditi z njega.« O starših je dodal še: »Ne vem, če natanko veš, kaj so te starši naučili, vendar je to v tebi, vidno in nevidno. Vzgajali so te vidno in nevidno, med vrsticami. Vplivali so na to, kako vidiš zvezdno nebo, kako vidiš berača ob cesti …« Meni, da je z navdihom verjetno tako kot z vzgojo. »Življenje se ti nabira v plasteh in potem se enkrat nevede, iz tretje 'predlanske' plasti, izvije posrečen stih, kitica, melodija. Da bi rekel 'zdaj sem pa dobil navdih', tega je po mojem bolj malo. No, vsekakor je dobro, če nisi v domači, družinski matrici z vsakodnevnimi opravki. Zato verjetno avtorji največ napišejo, ko so sami, v hotelih, na potovanjih … Tudi meni se takrat 'navdih' največkrat prikaže.«
Vinu se ne bo odrekel
Nato je prišel natakar, s katerim sva prijateljsko poklepetala. Čeprav mi je omenil, da je tukaj odlična kava, je sam ne pije. »Nekoč mi je zdravnik namignil, da kava ni v redu.« Naročil si je čaj. »Z lahkoto sem po tridesetih letih nehal kaditi, nobene krize nisem imel. In potem sem enako poskusil s kavo – in je uspelo,« se je zasmejal. »Veš, z leti si pustiš prednostne naloge. Moja je vino, ki ga bom zadržal. Ostalo pa ni tako pomembno.« Nato se je začel spominjati: »Kadil sem tako, da se je vse kadilo. Ko kadiš in imaš koncert, si nervozen. In misliš, da si še bolj nervozen, kot si res. Tako nervozen, da si moraš prižgati cigareto. Eno cigareto si prižgeš, drugo si daš v kitaro, eno imaš tukaj, drugo tam … Ko pa nehaš kaditi, si tudi nervozen, vendar ne kadiš. In potem vidiš, da je bilo nesmiselno.« Pravi, da je sicer z leti mogoče malo malo manj nervozen pred koncerti. »Kadar sem nervozen, si povem, da nima smisla, da sem nervozen, ker bo vse v redu. In spomnim se na pisatelja Miroslava Krležo, ki je rekel: 'Nigdar ni bilo tak, da ni nekako bilo.'«
Na odru si ga težko predstavljamo brez klobuka. Kdaj natanko se je zaljubil v ta modni dodatek, se še zdaj živo spominja: »Bili smo na svetovnem nogometnem prvenstvu v Italiji leta 1990 in v tisti vročini sem si nabavil bel slamnik. Ker sem se že družil z muzikanti iz Beltinške bande, se je ta spontano prelevil v črnega, kot se ga nosi v prekmurski ljudski noši.« Ravno zdaj si je omislil novega. »Za Križanke mi je mojster Pajk naredil poseben črn slamnik. Črni so zelo redki in se jih težko dobi. Prejšnjega pa sem izgubil spomladi v Skopju.« Tudi njegovo srajco je tokrat težko spregledati, saj je polna starih dinarjev. »Oblikovalec Jean Paul Gaultier je tudi jugonostalgik, ker je dal nanjo 100 dinarjev,« se je pošalil in povedal, da sam nima nostalgije po starih časih.
Začel je v cerkvi
Ta konec tedna bo Kreslin pel tudi v cerkvi! Ko ga vprašam, kako to, da bo nastopil v moji fari v Bodoncih, odgovori: »Tega se zelo veselim. Vem, da si ti od tam, in vidim, da je pričakovanje obojestransko veliko, od nas in od občinstva. Z vašim duhovnikom Simonom Severjem, ki vsako leto prireja dobrodelni koncert, naju veže poznanstvo prek kluba veteranov motoristov iz Murske Sobote. Oba imava stare motorje in on je že bil v ekipi, s katero smo šli leta 2007 s starimi motorji iz Goričkega v Piran.« Na splošno se mu zdi pomembna povezava glasbe s Cerkvijo. »Najbolj uživam, ko na vsakih nekaj let pridem v Brooklyn in grem najprej na mašo. Če bi bilo tako v kateri drugi cerkvi, bi hodil tudi tja. Tam plešem … Enkrat sva z nekim starim plesala po vsej cerkvi. Noro.« Opisal mi je, kako na glas je tam glasba in katere inštrumente igrajo. »Padejo v trans! To je bog! Ker njihovo petje opeva sebe – 'jaz sem srečen, jaz sem car'. Ne tako kot v naši Cerkvi – 'jaz sem kriv, udari me, da bom trpel vse življenje'. Kdo bo šel to poslušat?! Tisto je veselje do življenja, pri nas pa te potlačijo. Oni gredo iz cerkve s takšnim veseljem, kot če bi bili v toplicah!«
Njegovi začetki leta 1970 so se odvili ravno v cerkvi. »Ko sem imel prvi band Apollo v Beltincih, nam je dal župnik denar za ojačevalec in smo pred oltarjem igrali za škofa Držečnika, ki je prišel. Ne moreš verjeti, kateri komad smo igrali.« Nato je zapel: »O Marijana, sladka mala Marijana …« Vprašala sem ga, ali verjame v boga. »S tem se ne ukvarjam. Verjamem v dobro v ljudeh. Najbliže mi je, kar je rekel Polde Bibič: 'Če je bog, je v otroku.' V to verjamem. Tisti, ki je dober in dela dobro za druge, ima boga v sebi.« Nato je dodal: »Imam pa župnika Furmana, ki me vsake toliko pokliče. Vprašam ga, kaj dela, on pa pravi: 'Molim zate, da te spravim v nebesa.'«
Izumil selfieje
Vlado je diplomiral iz angleščine in nemščine, mnogo let je tudi poučeval. »Ravno včeraj sem v nekem bosanskem časopisu prebral: Učitelji so temelj, steber družbe. In zelo me žalosti, kako malo damo mi na to in si s tem režemo vejo, na kateri se učimo. Brez dobrih učiteljev ni prihodnosti za družbo. Ustvariti bi morali sistem, v katerem bi šli za učitelja najboljši, njih pa bi morali tudi dobro plačati. Odličen učitelj te zaznamuje za vse življenje in je vreden zlata! Ko na hrbtih šestletnikov vidim tiste težke torbe, polne množice nepomembnih podatkov, ki jih še do konca gimnazije ne spravijo v povezano celoto, me zgrabi sveta jeza. Sam sem neizmerno užival pri delu z učenci, ki je seveda zelo zahtevno, zdaj še precej bolj kot takrat, ko sem sam poučeval.« Z nekdanjimi učenci hodi tudi na špricer. »Svoje nekdanje učence pogosto srečam na ulici, v pisarnah, zavarovalnicah, ambulantah, na tržnici … Nekaj časa me gledajo, potem pa rečejo: 'Tovariš, a se vi mene spomnite?' Nekoč mi je pajek dvigoval avto, pa sem prihitel v trenutku, ko je bil še v zraku. Fant, ki ga je upravljal, pa je instinktivno vzkliknil: 'Tovariš!' Takoj sem vedel, za kaj gre, in ga vprašal, kakšno oceno je imel pri nemščini. 'Tri,' je odvrnil. No, potem mi ga pa lahko vrneš na zemljo! In ga je,« je rekel v smehu. Sicer pa se je ravno vrnil iz Sarajeva. »Običajno imam vsaj enkrat na letu koncert v Sarajevu. In ker je ta padel v čas filmskega festivala, je bilo še posebno živahno. V tem času namreč pride domov ogromno Sarajevčanov, ki živijo v tujini, in tako srečaš ljudi, ki jih nisi videl že dolgo časa.« Vlado je, ne glede na to, kje je, zaveden Prekmurec: »Si to, kar si. Midva z Jonasom sva posnela Samo tij, on v ljubljanščini, jaz pa v prekmurščini, da enkrat poveva, da če je on Ljubljančan, naj bo Ljubljančan, tega mu ni treba zameriti. Jaz sem pa Prek
murec in tudi meni tega ne gre zameriti. Zakaj midva ne bi znala živeti skupaj?! Jaz ves čas poslušam o ljubljanskih srajcah … V Ljubljani pa, roko na srce, nikoli ne slišiš ničesar slabega o Prekmurcih.« Brez prekmurščine pač ne gre, s tem se oba strinjava. »Enkrat sem bil doma pri Desi Muck, ko so bile njene punčke še male. V potoku sem lovil ribe. In ravno takrat sem ujel veliko ribo in zraven je bila ena od punčk. Ko sva prišla domov, je mala rekla Desi: 'Veš, mami, Kleso je fajn. Samo škoda, da ne zna slovensko.' Jaz sem pa ves čas mislil, da govorim slovensko. Šele nato sem videl, da jaz obračam besede oziroma naglas,« se je nasmejal. Ko sva se poslavljala, je Vlado za konec naredil še en selfie. »Veš, ko je moja žena videla, da so se slikali na ta način, da so delali selfieje, je rekla: 'Saj to ti slikaš že 20 let.' Jaz tako slikam že od osemdesetih. Moji otroci se šalijo, da sem jih jaz izumil, vendar tega nisem patentiral,« se je pošalil in odhitel domov k ženi.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
