Spomini na tragedijo, v kateri je 20-letni Domen Simonič izginil 23. februarja, ko je iz Londona priletel v Slovenijo in se s prijatelji namenil na koncert, je še nadvse živ. Organiziranih je bilo več iskalnih akcij, vendar so bile vse neuspešne, dokler njegovega trupla niso našli pri hidroelektrarni Zlatoličje. Tedaj je njegova mama Eva Simonič izvedela, da je svojega edinca za vedno izgubila v tokovih mrzle reke Drave. Več mesecev po tragediji se je svojo zgodbo odločila razkriti celotni Sloveniji. V oddaji Zvezdana je spregovorila o izginotju, iskanju in najdbi trupla sina.
Bolečina je resnična
»Najhujše pri vsem skupaj je, ko spoznaš, da življenje gre naprej. Dejansko se ni ustavil čas. Bolečina, ki jo opisujejo, da srce poči, vse to je res. Vem, da nisem edina od staršev, ki je doživela to grozno izkušnjo, a to so stvari, ki jih dejansko ne moreš povedati. Bolečina je z mano vsak trenutek,« je odgovorila na Zvezdanino vprašanje, ali sploh lahko živi, in v solzah dodala, da košček nje sedaj manjka. »Kaj naj rečem ... Tisti, ki ga poznajo vedo, kakšen je bil. Izredno fokusiran, izredno pameten, inteligenten. To je pokazal tudi študij mednarodnega prava v Angliji.«
Nato se je dotaknila dogajanje tistega usodnega dne: »Oče ga je pobral na letališču, odšel je k babici na kosilo. Potem proti Mariboru, od 21. ure dalje se je že veselil z družbo. Odšli so na Modrijane, nato pa se je izgubila vsaka sled. Naslednji dan me je poklicala Domnova bivša sošolka, ali kaj vem, kje je Domen. Imela sem neprijeten občutek že prej, saj se je Domen vedno javil. Pričakovala sem vsaj sporočilo, a gani bilo,« Po njenih besedah je Domen najbrž sam vzel kakšno prepovedano stvar ali pa mu je bila podtaknjena. »Mislim pa, da ni sam šel do Drave.«
Solze so kar tekle ...
Bolj je šla v podrobnosti, bolj so se jo lotevale solze: »Pet tednov nisem vedela, kaj bo. Ko so mi povedali, da so nekoga našli v Dravi, pa sem vedela. Niso mi hoteli povedati, kam so ga odpeljati, niti dovolili priti do njega. Nisem ga mogla še zadnjič objeti ...« Pozabila ni niti, kako počasni so bili postopki iskanja zaradi birokratskih zadev. Tudi Domnovo družbo so zaslišali šele en teden (!) po izginotju. »Nihče se ne ukvarja z dogodkom, ko je moj sin izginil. Kam je šel ta primer na mariborski policiji?«
Danes živi le še za to, da se kaj takšnega ne bi več pripetilo: »Še vedno smo za to, da se doseže sprememba. Da se pripravi pet strokovnjakov, ki jih pokličejo v kriznih trenutkih, da se preiskava začne takoj.«
Eva je tragedijo preživela brez antidepresivov in tablet, zdaj pa spi le še od utrujenosti ...
