Vesne mu niso odpustili

V Sloveniji so muzikali vse bolj popularni. Velikima uspešnicama Cvetje v jeseni in Mamma Mia! se je junija letos pridružila še Vesna, muzikal, narejen po prvem slovenskem nepartizanskem romantičnem meščanskem filmu Vesna režiserja Františka Čapa. Muzikal je ustvarila ista ekipa, ki je pred tremi leti na slovenske odre postavila veliko uspešnico Cvetje v jeseni (po romanu Ivana Tavčarja), avtor glasbe je Matjaž Vlašič, režiser Vojko Anzeljc, libretist Janez Usenik, koreograf Miha Krušič in producent Gorazd Slak.
Toda ni bojazni, da bi muzikal Vesna presegel brezčasnost filmske Vesne, stare 64 let, za katero je scenarij spisal udeleženec NOB, partizanski pesnik in pisatelj Matej Bor, glasbo še en partizan, Bojan Adamič, a sta se kljub temu očitno odlično ujela s Čehom iz bogate družine, ki so ji komunisti vse nacionalizirali. Nihče ga ni imenoval František, za vse je bil Franta. Film Vesna ostaja primer najuspešnejšega slovenskega popkulturnega fenomena 20. stoletja.

»Franta je bil izredno simpatičen, duhovit in zelo razgledan. Vedno je dajal videz urejenega človeka in zelo se je kontroliral. Njegov nastop je bil vedno dostojanstven. Veljal je za posebneža – in res, bil je posebnež. Imel je zvezdne trenutke, toda vedno sem imel občutek, da mu ni bilo ravno z rožicami postlano, pa četudi ni dal nikoli neposredno vedeti, da je v materialnih težavah,« je pravil o njem Peter Bekeš, politik in diplomat, med drugim slovenski ambasador v Rimu, Zagrebu in Lizboni, dve leti je že pod rušo. Peter je o Čapu vedel marsikaj, njegov oče, pravnik Boris Bekeš, je leta 1970 od njega kupil vilo. Franta se je namreč za stalno preselil v Portorož, a najbolj mu je bil pri srcu Piran, kjer je posnel tudi svoj zadnji igrani film Naš avto.
Okoli Čapove vile v Portorožu odvetnik Dušan Puh (njegov sin je znameniti jadralec, prav tako Dušan), ki je kot advokat zastopal Čapa, pove nekoliko drugače. »Franta ni bil lastnik te vile, imel je le pogodbo, za katero je mislil, da je odlična. Pa ni bila. Ko je potekla, je ostal brez stanovanjske pravice. Je hotel prodati, toda ni imel kaj prodati. Hišo je vzel v najem, mislil pa je, da je lastnik. V teh zadevah je bil zelo površen in naiven. Čap je tako lahko prodal le svojo investicijo v vilo – dobil jo je namreč v dokaj slabem stanju, potem pa jo je obnovil. In leta 1970 je potreboval denar.«

Za takratno slovensko družbo je bil predvsem tujec, a vendarle je naredil najuspešnejši slovenski film vseh časov. Bil je parazit, ki ga je pripeljal sloviti filmski vizionar Branimir Tuma, in bil je preveč uspešen – mnogo slovenskih filmarjev in filmskih aparatčikov mu Vesne nikoli ni odpustilo. In bil je homoseksualec (gejev še ni bilo), o čemer se je v tistih časih zgolj šepetalo. To je bil čas, ko tolerance glede istospolnosti pri nas ni bilo. Homoseksualnost je bila še vedno kazniva, toda ni se je več sodno preganjalo. Govorili so, da Čap ne mara žensk, vendar so mi nekateri starejši gospodje, ki so ga dobro poznali, povedali za češko pisateljico Boženo Nemcovo in mi dali slutiti, da je to pravilo poznalo vsaj kako izjemo. Res pa je, da se filmska legenda Demeter Bitenc, človek širokih pogledov in tolerance, še pred par leti v dokumentarcu o svoji filmski karieri ni upal izreči besede gej v zvezi z Franto. Kot mačka okoli vrele kaše je plesal, ko je v kamero razlagal, kako je bilo na avdicijah za moške vloge pri Čapu. A takšni pač smo Slovenci, saj tudi danes ni dosti drugače, o čemer smo se lahko prepričali tudi nedavno ob grozoviti smrti igralca Gašperja Tiča.

Ko je veliki direktor Tuma odšel in je njegov filmski junak Sandi, igralec Janez Čuk, naredil samomor, se je za Franto ustavilo življenje. Triglav film je propadel, koprodukcij je bilo konec, vodstvo podjetja Filmservis, ki je servisiralo mednarodne koprodukcije, je pristalo v zaporu. Televizija je zamenjala filme. Denarja je bilo manj. Tuji filmarji so odšli. Na Češko se ni več vrnil. Bal se je, da ga bodo zaprli. Umrl je leta 1972 v ankaranski bolnišnici.

František Čap je v Sloveniji odkril nove obraze ter jih izstrelil med zvezde. To so bili Metka Gabrijelčič, Franek Trefalt, Janez Čuk in Jure Furlan, čez noč so poželi slavo, Vesna je postala prvi slovenski vsejugoslovanski hit, ekipa pa prva filmska ekipa, ki jo je sprejel sam Tito. Kaj pa glavni igralci? Talentirani Čuk je končal žalostno, Metka Gabrijelčič (Vesna) se je takoj po filmu Ne čakaj na maj, ki je bil manj uspešno Čapovo nadaljevanje Vesne, umaknila s filma in svojo pot nadaljevala v gradbeništvu. Zdaj je v 83. letu starosti in po njeni vlogi se imenujejo glavne slovenske filmske nagrade vesne, nekoč pa so se napolitanke. Franek Trefalt, ki je v filmu igral Sama, Vesninega osvajalca, je svojo pot nadaljeval v teatru ter se pozneje preusmeril in postal radijski športni novinar in urednik. Umrl je leta 2015 v starosti 84 let. O Juretu Furlanu (filmski Krištof) se ne ve nič.