Ne le ko jo spremljaš kot spraševalko v intervjujih Sobotne priloge ali med vodenjem pogovorne oddaje Od blizu, ampak tudi v službi med običajnim jutranjim srečanjem na hodniku, ko z naklonjenostjo izusti dobrodošlico, potem pa radovedno čaka na odziv. Na kavi z njo je enako, a ob vključenem snemalniku si vendarle nadene nekaj tančic.
Ob vsakem srečanju oddajate močno energijo. Mi zaupate, kje je vaš vir polnjenja?
Oh, se moram kar malo odmakniti. (Se presede na stolu.) Zdi se mi, da je večina težav v mojem življenju povezanih prav s to mojo energijo. Hitro jo prejmem in tudi zelo intenzivno oddam naprej. Večkrat na dan zato doživljam energetske padce, ko se denimo v službi preveč izžgem s kakšno serijo intervjujev. Zgodilo se je že, da fizično nisem mogla vstati s postelje. Zanimivo, da je to vaše prvo vprašanje. (Baterija na diktafonu nepričakovano opeša. Ne tvegam in jo raje zamenjam.)
Kaj naredite, ko ste na tleh, popolnoma izčrpani? Kako se poberete?
Na žalost začnem iskati pomoč pri ljudeh, ki energijo imajo.
Kot vampirka?
Ne, upam, da ne. V mislih sem imela ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo s tem, da človeka, ki je omagal, poskusijo spet spraviti k sebi. To je pri meni v nekem obdobju postala že kar redna praksa, zato poskušam malo bolj paziti nase. Vedno ko sem poslušala ljudi govoriti, kako si želijo najti notranje ravnovesje, me je to silno dolgočasilo. Bila sem človek skrajnih čustev. Kadar je nekaj zelo lepo, je to tako lepo, da boli. Na dan, ko srečaš pet ljudi, ki te navdahnejo, se ti zdi, da lahko premakneš svet in je vse tako, kot mora biti. Naslednji dan je lahko brez pravega razloga vse brez smisla. Včasih imaš resne razloge za skrb, pa najdeš moč, da urejaš stvari življenjskega pomena, ki bi morda koga drugega spravile na tla, ti pa se kar postaviš na noge in greš naprej. V tem smislu, kaj vse lahko počnemo s svojo energijo, smo ljudje čudežni. Kje jo najdem jaz? Lahko bi rekla, da grem na sprehode v naravo, a bi lagala, ker to počnem premalokrat. Verjetno se intenzivno polnim v lepoti, ki jo včasih lahko najdem prav povsod. Najraje v obrazih ljudi. Tudi v očeh mimoidočega. Pogledam gospoda (Njene oči se za nekaj sekund ustavijo na starejšem moškem na berglah, ko gre mimo naju. Pozdravi ga z 'dober dan'. On odzdravi.) in ga kar pozdravim. (Nasmeh.)
Ga poznate?
Ne, ampak imel je nekaj v očeh, kljub temu da mu je težko. Neki žar v sebi. Takšne stvari mi spremenijo dan – da se prepoznamo, ljudje. Včasih mi spremeni dan kakšen neznanec na ulici, brezdomec, taksist, drugič ga komu jaz. Vedno se mi dogajajo drobni, precej nenavadni dogodki, najbrž zato, ker sama iz nenavadnih srečanj naredim zgodbo.
CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V POVSEM SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V VAŠI NAJBLJIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI TELEFONSKI ŠTEVILKI 080 11 99.
