Njegovi rokometaši do Veselina Vujovića gojijo strahospoštovanje, strokovna javnost ga ceni, Slovenci obožujemo. Zelo zanimiv in všečen je tudi ženskam. Govori umirjeno, skoraj božajoče, čeprav z žarom. Enako odprto kot o rokometu je spregovoril tudi o svoji zasebnosti. Po vseh obveznosti in evforiji po svetovnem prvenstvu si je v minulih mesecih malce oddahnil. »Sam sebi sem največji sovražnik, saj prevzemam obveznosti, ki jih sploh ne potrebujem,« prizna. »Imam ogromno rokometnih prijateljev, ki so zelo veseli moje trenerske rehabilitacije, še posebno, ker je bila naša kolajna takšno presenečenje za vse in tako čestitkam, slavjem in pogovorom na to temo kar ni bilo konca,« pojasni. Kakšno pa je vzdušje v ekipi zdaj, ko fantje vedo, kaj zmorejo? »To je neverjetno, ampak tisto vzdušje, energijo in mirnost, ki smo ju dobili na svetovnem prvenstvu, smo obdržali. Iz dolgoletnih izkušenj sem vedel, da ne smemo podleči čustvom. Ne glede na to, ali ste tekmo zmagali ali izgubili, je ta tekma že preteklost, treba je gledati le naprej,« je jasen. V njegovi slačilnici ni evforičnih izpadov po zmagah. »Tako kot se obnašam jaz, tako se bodo tudi igralci,« ve.
Igralce vzgaja, ne le na igrišču
»Pomembno mi je prav vse – kako se obnašajo med seboj, do natakarjev, ali pomagajo terapevtu odnesti kakšno torbo … Želim zdrave osebnosti, ki jim je kolektiv pomembnejši od posameznika, rezultata in uspeha. Želim take, ki hočejo zmagovati. Tisti, ki nima te želje, bo težko zmagal. Tudi na treningu, ko igrajo med seboj, ne dovolim brezskrbnosti in neborbenosti,« opiše svoj način dela in razmišljanja. »Seveda sem jim povedal tudi, da so sijajni, da zmorejo več ne glede na kritike, ki jih dajem med treningi,« pojasni. »Imeli so težave, potrebovali so vodjo, ki jim lahko iz lastnih izkušenj pove, kako ravnati v določenem trenutku. In potem se je vse zložilo. Mislim, da smo prišli v zgodovino svetovnih prvenstev,« je zadovoljen.
»Vse, kar povem, tudi igralcem, govorim iz srca. Ker ko govoriš iz srca, se vedno dotakneš duše tistih, ki poslušajo,« je prepričan. »Nikoli nisem lagal, zelo sem pošten, ne razvrščam jih po imenih, kakovosti, ampak po tem, kaj dajejo reprezentanci. Le tisti, ki daje vse od sebe, je zame pravi,« je jasen. »Problem je, ko dosežeš nekaj tako nepredstavljivega, tak neverjeten uspeh. Tisti, ki so neumni, bodo začeli verjeti, da so zato res nekaj več. A smo le običajni ljudje. In samo če trdno stojiš na zemlji, ostaneš pravi,« je odločen. »Če dobiš prevelika krila, je padec na realna tla zelo boleč,« doda.
Nemirno kri brzda z delom na sebi
Po obdobju najodmevnejših rokometnih let, ko je bil tudi najboljši igralec sveta, je pristal v trenerskih vodah, kjer je 'zaslovel' predvsem po premnogih izgredih. Skoraj neverjetno je, kako umirjen je danes. Kako je to dosegel? »Nekaj po abrahamu sem zašel v težko življenjsko obdobje. Sem pravoslavec, a ne hodim v cerkev, ne verjamem v čudeže, čeprav se dogajajo. Takrat je prijateljica predlagala, da bi odšel do nekoga, ki 'očisti negativno energijo'. Najprej sem jo vprašal, če me zafrkava,« pove v smehu. A je vztrajala, pridružila pa se ji je še žena Ljiljana. »Ko se ženske združijo, se moški težko ubrani,« prizna. Za ljubi mir je odšel do tega človeka, terapevta. »Pojasnil mi je, da sem namenjen za vodjo in da razsipam energijo za nepotrebne stvari, kot so prepiri s sodniki. Naučil me je, kako se koncentrirati, umiriti ter to mirnost in moč prenesti na druge.« Pred pomembnimi tekmami tako deset minut meditiram, da se umirim, ker sem le tako lahko najmočnejši in usmerim energijo v to, kar je pomembno. V treh letih dela na sebi je napredek ogromen. Tudi to sem počel, da sem si na prste, sklepe lepil obliže. Ker če želiš nekoga udariti, stisneš pest, tega pa v tem primeru nisem mogel. Ko me je obliž na prstu zategnil, sem se spomnil, da se moram umiriti. Danes obližev ne potrebujem več, me pa še čaka nekaj dela,« razkrije.
Ženo spoštuje, na otroka je ponosen
Kakšen pa je zasebno? »Nisem ne dober mož, ne oče, ne dedek. Čutim, da sem kljub temu ljubljen, da so me sprejeli takšnega, kot sem. Imam veliko pomanjkljivosti, jih pa priznam. In mi jih odpustijo. Sicer v naši družini nimamo travm, prepirov, čeprav imamo močan črnogorski značaj, pomešan z ženinim šabskim,« pove z žarom. Sina Marka je dobil pri rosnih dvaindvajsetih. Marko je treniral košarko, nato pa se po nizu poškodb preusmeril v ameriški nogomet. Za rokomet se ni odločil, ker mu je oče previsoko postavil letvico in bi bil deležen nenehnih primerjav. Tudi on z družino živi v Šabcu, Vujo pa je šest let tudi že dedek vnukinje Kristine. Hčerka Bojana je očetova kopija. »Enaka sva tako značajsko kot tudi po zunanjosti,« je ponosen. V Barceloni, kjer je bila rojena, ko je tam igral, študira turizem in hotelirstvo. »Je izrezana jaz, kot pravijo – predrzna in mila hkrati,« se nasmeji. »Vse ti pove v obraz, a z nasmehom. Zelo je svoja in neustrašna. Ni ji težko živeti sami, se soočati s težavami, kot se jaz že od nekdaj,« opiše. »Moja otroka sta močna karakterja in za zdaj sta takšna, kot si samo želim,« pove.
S hčerko stike dnevno vzdržujejo prek družabnih omrežij, sicer pa se vsa družina vsak dan dobi na kosilu pri tašči. »To je bila na začetku obveza, sedaj pa cenimo, da smo enkrat dnevno vsi zbrani in povezani,« prizna. Je kot oče stog? »Ta čvrsta roka je bila pri nas moja žena, ki je hkrati steber družine,« pove spoštljivo. Poročena sta 35 let, spoznala sta se pri devetnajstih, poročila dve leti pozneje. Kaj mu je na njej všeč še danes? »Lepa ženska je – ko spi, ko vstane, ko si opere lase, ko je jezna … Na njej ni silikona, pretiranega ličenja, norih pričesk, oblačil Versaceja, Luisa Vuittona, je normalna ženska z vsemi svojimi vrlinami, lepoto in mirnostjo. Če bi jo v življenju več poslušal, bi mi bilo bolje, a, kot pravijo, nikoli ni prepozno,« je spoštljiv. »Ona je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju,« doda z ljubeznijo.
»Samo ne mi reči, da moram …«
Kot opažam, ga mnoge ženske rade vidijo. »Ko sem z ženo, priznam, opazim ženske poglede, a ko sem sam, ni nikjer nikogar,« se namuzne. »Hm, imam občutek, da sem ženskam zanimiv. Morda jim s svojim videzom vlivam varnost. Ženske imajo rade prave moške. Iskreno pa mislim, da je to obdobje minilo. Dedek sem že, imam določena leta in ne verjamem, da bi ravno tekale za dedki. Veliko je še mladih, močnih fantov,« se nasmeje.
In kako bi se opisal? »Takole – samo ne mi reči, da moram, pa se da z menoj vse,« je jedrnat. »Za prijatelje, družino sem pripravljen narediti vse. Tudi nekomu, ki se mu pokvari avto ob cesti, bom brez pomisleka pomagal. Prav tako pa sem težak karakter, sploh če nekdo naredi napako. Cenim ljudi, ki priznajo napake in spoštujejo druge. Ne maram šminkerjev, očkovih sinčkov, ki mislijo, da lahko z dobrim avtom in polnimi žepi delajo vse, kar hočejo. In vesel sem, da sem v življenju dosegel mnogo, da me ljudje spoštujejo in lahko zato povem, kar želim,« je iskren.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
