Katarina je zdaj že en mesec sama, brez partnerja Roka Goloba, ki je prav tako glasbenik. Ob moji pripombi, da je Rok velik popotnik, reče: »Jaz sem tudi popotnica, vendar potujem na drug način kot on. Jaz potujem bolj po svoji duševnosti in tu odkrivam vesolja, on pa mora potovati po vsem vesolju navzven.« Nasmeji se. »Ljudje mi večkrat rečejo: 'O, uboga, a si sama, kako pa ti vse to znese?' Jaz pa pravim, da je to zelo zdravo za zvezo, in mislim, da bi moral biti vsak vsaj mesec na leto narazen, ker takrat ozavestiš vse lepo, kar imaš s človekom, se tako veseliš, ko prihaja nazaj. Pri meni je to nekaj pozitivnega. Seveda zdaj že komaj čakam, da se vrne, a mi to ni nekaj težkega. Vse to z veseljem in s podporo staršev – brez tega pa ne gre – uspešno speljem. In smo vsi zadovoljni.« Skupaj sta že 27 let. »Skupaj greva naprej skozi vse viharje in vse najlepše sončne dneve. Tako da ni vse samo lepo, velikokrat je tudi zelo težko, ampak če ima človek nekoga rad, mu višje sile pomagajo, da takrat, ko je težko, pokažejo lučko in pošljejo pomoč, da gre skozi viharje.«
Kot kaže, pa tako kmalu vendarle ne bo njune poroke. »Mogoče se bova poročila, ko bova stara 80 ali 90 let, ker pri naju vse poteka zelo neobičajno. Ko sem bila mlajša, sem si zelo želela poroke, vendar mi je Rok povedal, da zanj poroka obstaja v vesolju, in če sta dve srci povezani, ne potrebujeta podpisa, papirjev – to je največ, kar je, da je energija povezana. Ko mi je to lepo pojasnil, sem ugotovila, da mi ne pomeni toliko, da bi ga omejevala v njegovem pogledu na ljubezen. In sva prišla na isto linijo,« se nasmehne.
Je kot močen naliv
Tako na odru kot tudi za njim je Katarina vedno optimistična. O tej moji opazki v smehu pove: »Optimizem je moj privilegij in ga imam v krvi. Verjamem, da se lahko človek vedno odloči, ali bo na stvar pogledal s sončne ali senčne plati. Je pa res, da se zavedam, da je meni laže v tem, ker imam rožnata očala in že v osnovi laže zagledam in prepoznam lepe stvari. Pa tudi to je res, da se meni ni treba ukvarjati s preživetjem in z drugimi eksistenčnimi problemi, kajti takrat, ko te življenje postavi pred težke izzive, je na preizkušnji tudi optimizem. Zato zelo cenim tiste, ki imajo v sebi toliko moči, da tudi takrat uspejo videti drobne lučke v življenju in verjamejo v boljši jutri.« Vprašam, kako je videti, ko je vendarle slabe volje: »Ko sem slabe volje, sem najraje sama ali grem v naravo, da lahko predelam, kar me muči, se sprijaznim in spoprimem z gmoto čustev. Zelo mi pomagata tudi petje in komponiranje. Ko sem bila mlajša, sem znala biti kot nevihta, včasih celo orkan, zdaj sem pa kot močen naliv. (Smeh.) Včasih si želim, da bi bila čustveno zmernejša, saj zelo intenzivno doživljam tako pozitivna kot negativna čustva. Se mi pa zdi, da sem napredovala v tem, da v takšnih trenutkih drugih ne 'zalijem' s svojim nezadovoljstvom, temveč na glas povem, da sem slabe volje in da me je treba takrat jemati z rezervo. Pa tudi to opažam, da se hitreje spravim v ravnovesje in sem, kot jaz pravim temu, spet sinhronizirana s sabo. Me pa takrat tudi moja fanta s svojo otroško igrivostjo in radostjo opomnita na svetlobo in me oblijeta z njo. Če nista tudi onadva slabe volje, kar je potem precej težji zalogaj,« se nasmeji.
V partnerstvu je pomembna predvsem svoboda
Ko se v dežju sprehodiva, povprašam, ali kot doktorica psihologije vse projicira skozi psihologijo, in Katarina se nekoliko zamisli: »Ne bi rekla, bolj se mi zdi, da vedno zaznavam energije okrog sebe, in to zelo močno. Te so moji vodniki.« O tem, ali ljudi takoj oceni in naredi psihološko analizo, pa v smehu odgovarja: »To je pa stereotipna oznaka psihologov, da vedno presojamo in analiziramo ljudi. Res hitro začutim človeka, a imam pri tem prednost, da v vsakem prepoznam biserčke. Kvečjemu imam težavo, da včasih želim videti lepše, kot je v resnici.« In kakšnih ljudi se moramo paziti? »Zdi sem mi, da je najteže ob ljudeh, ki so nezadovoljni v svoji koži, ki niso v stiku s svojim srcem, dušo, kajti ti potem tudi v okolici prepoznavajo predvsem temne plati in so zelo kritični, včasih celo škodoželjni do drugih. Mislim, da nekateri prav iščejo in spodbujajo situacije, v katerih stresajo slabo voljo in nezadovoljstvo na druge.« Mnogi pravijo, da gredo psihologijo študirat tisti, ki hočejo razrešiti svoje težave. A pravi: »Potem bi morali študirati psihologijo vsi, kajti vsak izmed nas ima težave, takšne ali drugačne. Smo pa mogoče psihologi bolj senzibilni. Zanimajo nas poglabljanje v skrivnostne dimenzije duševnosti, osebnostna rast, preseganje osebnostnih ovir in izkoriščanje lastnih potencialov. Samo če znaš pomagati sebi, boš sposoben tudi drugemu.«
Ko se usedeva v kavarni, spregovoriva še o harmoničnem partnerskem odnosu z Rokom. »V partnerstvu, sploh v maratonskem, kot je najino, gre človek skozi pravljično lepa, a včasih tudi zelo težka obdobja, ko že misliš, da ne bo šlo več in da bi se bilo bolje raziti. Gotovo je laže, ko si malo starejši in s tem bolj zrel, tako da ne pričakuješ samo sanjskih trenutkov, in imaš za sabo že izkuš-njo, da te lahko tudi partnerska kriza okrepi in dvigne še na višjo raven sobivanja, tako da vztrajno stopaš naprej z zavedanjem, da bo sonce spet posijalo.« Najpomembnejši v partnerstvu se ji zdi občutek svobode. »To, da se vsak trenutek zavedaš, da je človek, s katerim si, tvoja izbira, da se ne prilagajaš do te mere, da bi izgubil svoje bistvo. Za naju so zelo pomembni tudi igrivost in iskrice ter veliko smeha. Pa seveda to, da lahko po vseh letih še vedno vidiš partnerjeve kvalitete in da ti ob njem pleše srce.«
V glasbi se z Rokom najbolj dopolnjujeta. »Naju glasba zagotovo vedno združuje. Je najino neskončno vesolje, najino lepilo. Res naju je fizično tudi večkrat razdružila, ko je Rok študiral v Los Angelesu, pa če gre na kakšno turnejo, ampak dolgoročno naju je tudi to še bolj povezalo. Kar se pa tiče glasbenega ustvarjanja, se seveda tudi kdaj ne strinjava, pri čemer znava biti otroško trmasta, vendar na koncu vedno najdeva rešitev,« se nasmehne.
Rok kot igriv otrok
Ko pijeva kavo, Katarina še prizna: »Iskreno moram povedati, da dokler nisem začutila njegove duše v glasbi, se mi je zdel čisto preveč otročji, dojemala sem ga zelo površinsko. Jaz sem bila takrat v čisto drugem stanju: bolj resna, življenje se mi je zdelo pomembno … On pa igriv otrok! Z leti sem dognala, kakšna prednost je, če je človek takšen, da se zna toliko smejati, da ima otroško radost, igrivost. Torej hvala, da mi je dal prostor, da sem lahko z njim to budila in da se pri nas res veliko smejimo.« Doma pa tudi pojemo, zato si občasno otroka zaželita tišine. »Včasih imamo ravno zaradi preobremenjenosti z zvokom doma rajši tišino. Vsi gremo radi tudi v naravo, saj nas tam zvoki najbolj umirijo.« Tudi onadva že kažeta glasbeni talent. »Ja, oba otroka imata v genih dobre glasbene potenciale, je pa od njiju odvisno, v kolikšni meri jih bosta želela razviti. Starejši, desetletni Tai, igra kitaro, je pa zelo nadarjen tudi za vizualno umetnost, npr. slikarstvo, fotografijo, film. Mlajši, triletni Lianmai, je navdušen nad bobni.« Katarina pa je s skupino Katrinas lani izdala nov album. »S Katrinas zdaj kakšen mesec počivamo, saj smo imele pred tem več kot pol leta zelo aktivno obdobje ob izidu zgoščenke Žarki za srce. Zdaj moramo še malo poskrbeti za tega našega glasbenega otroka, potem pa si bomo spet zastavile nove izzive.« Ona je ta počitek izkoristila tudi za Tesla metamorfozo. O izkušnji s to naravno metodo pove: »Prešla sem eno bolečino, ki ni bila iz te časovne dimenzije, ampak iz dimenzije mojih preteklih življenj, ker v to verjamem. Z njo sem se soočila, kot da bi jo zagledala, sprejela in jo na ta način spustila iz sebe. Ljudje nosimo s sabo marsikatere energije, ki niso rezultat našega bivanja tukaj in zdaj. Jaz v to verjamem.« Nato se pošali, da se zdi to večini ljudi že malo noro, vendar ona pravi: »Jaz verjamem v precej več, kot je tukaj. Verjamem v vesolje razsežnosti!« Mi pa verjamemo v to, da nas bo Katarina še dolgo navduševala tako z glasbo kot tudi s svojim optimizmom.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«