Vlada, natančneje ministrstvo za zunanje zadeve, je pred dnevi poslala v državni zbor seznam diplomatov, ki ga bodo poslanci aprila potrdili, potem pa naj bi začeli novi veleposlaniki in konzuli počasi pripravljati kovčke. Gre za 13 novih veleposlanikov in generalnih konzulov, ki bodo do takrat že prejeli tudi agremaje oziroma soglasja držav gostiteljic, prav tako pa tudi strinjanje in podpis predsednika Boruta Pahorja.
Na njem so po pričakovanju politični težkokategornik Jelko Kacin, ki odhaja za veleposlanika v Nato, drugi pa so karierni diplomati. Najbolj javno izpostavljeni kandidat je kajpak prav Kacin, nekdanji obrambni minister, šef LDS in evropski poslanec, ki se torej vrača v Bruselj. Menda že zbira ekipo, ki bo z njim delala.
Po Trstu, njegovi prvi diplomatski službi, in Beogradu, kjer je bil namestnik prav tako odhajajočega veleposlanika Francija Buta, gre za generalnega konzula, tokrat v Celovec, nekdanji odgovorni urednik in direktor Večera Milan Predan. Torej večerovec spet odhaja na tuje, le da bosta čisto blizu doma z ženo in prav tako novinarko Večera Darko Zvonar Predan, zato pa se v Ljubljano vrača še en nekdanji novinar in urednik, Dušan Snoj, ki je bil kot nekarierni diplomat generalni konzul v Monoštru na Madžarskem.
Ni pa uspelo še eni nekdanji novinarki Janji Klasinc, ki si je silno želela v njej ljubljeni Beograd, na katerega jo veže veliko lepih spominov. Pisati je profesionalno začela kot mladenka, letos jih bo šestdeset, na Delu, pozneje je bila konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let dopisnica Dela in RTV Slovenija prav iz Beograda. Iz novinarstva je v politiko odšla 1997., bila poslanka in je trenutno sekretarka na MZZ. Po naših virih naj bi predvsem predsedniški urad vztrajal, da se za Beograd in Zagreb, dve strateško pomembni mesti, najde bolj zveneči imeni od prijavljenih, v vsakem primeru je, kot kaže, Janja glede Beograda pogorela. Za Zagreb, kjer bi zamenjal Vojka Volka, naj bi bil kandidat Aleksander Geržina, karierni diplomat, nekdanji veleposlanik na Dunaju. Geržina mlajši je sin prvega slovenskega veleposlanika v Moskvi, podpredsednika Desusa in predsednika Društva Slovenija Rusija, ki vsako leto pripravi sijajno proslavo ob Ruski kapelici pod Vršičem, Saša Geržine.
Državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve Bogdan Benko bo v Rimu zamenjal Iztoka Mirošiča, dozdajšnji veleposlanik pri Natu Andrej Benedejčič, ki so ga Poljaki, veselo in privoščljivo so jim ploskali naši desničarji, obtoževali vohunjenja za Rusijo (tam je bil nekdaj tudi veleposlanik), kar pa je MZZ kategorično zavrnil, se seli na Dunaj, kjer naj bi postal slovenski predstavnik pri Organizaciji za varnost in sodelovanje. Med ambasadami, ki zahtevajo težkokategornike, odhaja v Peking Janez Premože, ki Daljni vzhod dobro pozna, saj je bil v devetdesetih veleposlanik v Indiji in na Japonskem, od koder se je na veleposlaništvo preselil iz predstavništva NLB v Tokiu.
V Atene odhaja nekdanja veleposlanica v Belgiji Anita Pipan, v Tokio nekdanja namestnica stalne predstavnice pri OZN Simona Leskovar, v Ankaro pa dozdajšnji politični direktor na MZZ Igor Jukič. Tudi v Argentino gre ženska, naravnost iz Bukarešte, kar je nekoliko nenavadno, gre v Buenos Aires Jadranka Šturm Kocjan.
Ambasadorske posle v Pragi naj bi poslej vodil nekdanji veleposlanik na Nizozemskem Leon Marc, v Braziliji bo to počel Alain Brian Bergant, ki bo pokrival več držav v regiji, v albanski Tirani Lea Stančič in v Bukarešti Mihael Zupančič, zdaj vodja sektorja za mednarodno pravo pri MZZ.
V Podgorici v Črni gori bo poslej služboval dozdajšnji vodja sektorja za evropske politike Mitja Močnik. Od razpisov, ki so bili ali ponovljeni ali so še odprti, so veleposlaništva v Canberri v Avstraliji, od koder je zaradi afere z Nicholasom Omanom predhodno odneslo Milana Balažica, New Delhiju, Parizu, Tel Avivu, Monoštru in Clevelandu, kamor se je ponujal štajerski gromovnik Franc Pukšič, ki je sicer povsod v politiki tako na državnem kot lokalnem nivoju pogorel. Namesto Balažica, ki se je, mimogrede, sam ustrelil v koleno, se je Pukšič iz Destrnika ponujal tudi za ambasadorja v Avstraliji, a kaj ko ga niti ameriški Slovenci niti naši avstralski izseljenci ne marajo, ker naj bi nekdanji član skupščinske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu marsikaj obljubljal, a malo tega izpolnil.
Vplivni Dragoljuba Benčina in Vlasta Vivod Nekoč je bil beograjski Sip (Sekretariat inostranih poslova, pozneje Zvezni sekretariat za zunanje zadeve) valilnica jugoslovanskih diplomatskih genijev, sipovci, kot se jim je reklo, naj bi bili tako rekoč nadljudje, vsaj ko gre za inteligenco. No, zadeva je imela najmanj eno lepotno napako: skoraj vsi diplomati so bili Srbi oziroma Črnogorci, le redki Hrvati, Slovenci, Makedonci in Bošnjaki so bili pripuščeni k diplomatskim dvorom, Albanci pa tako ali tako še za hišnike na ambasadah in konzulatih po svetu niso bili dobri. Zadnja leta alfa in omega našega zunanjega ministrstva, Dragoljuba Benčina, je začela prav na Sipu v Beogradu leta 1974. Njena prva diplomatska služba je bila atašejka SFRJ v Rimu, proti koncu sedemdesetih pa je postala druga sekretarka na veleposlaništvu Juge v Kairu, kjer je bil z njo tudi mož Iztok Simoniti, prav tako diplomat, sicer brat nekdanjega ministra za kulturo v prvi Janševi vladi Vaska Simonitija. V samostojni Sloveniji je diplomatsko kariero nadaljevala kot veleposlanica na Švedskem. Pozneje je bila ambasadorka v Nemčiji, 2008. pa je bila imenovana za državno sekretarko oziroma namestnico ministra Samuela Žbogarja, in prav ona naj bi bila generatorka feminizacije vodilnih kadrov v Mladiki in na naših ambasadah ter konzulatih v tujini. Kot kaže, in to se šušlja tudi po Mladiki, se ji je v zadnjem času, kar zadeva velik vpliv na MZZ, pridružila vodja kabineta ministra, Vlasta Vivod, brez katere Karl Erjavec ne gre nikamor več. Nekdanja bibliotekarka na Morsu Erjavcu zvesto sledi na njegovih ministrskih funkcijah. Kot vodja kabineta ima zdaj tudi diplomatski naziv pooblaščeni minister. |
