On to vedno počne po svoje

Jurija Zrneca že dve leti najdemo med blagovnimi znamkami, ki jim Slovenci uradno najbolj zaupamo. Nekaj podobnega kot najbolj priljubljen avto ali pralni prašek – poslabšati se nikakor ne sme, smo preveč navajeni na njegovo zmogljivost in učinke, dovoljeni so le različni dodatki in izboljšave.

Dislektiki razmišljajo drugače

Zadnja reč, ki si jo je, no, poleg bujnejše brade in po sili razmer palice v slogu dr. Housa, omislil Jurij, so irharice. Zato ker je šel nastopat, o, groza, je ob tem vzkliknilo mnogo njegovih gorečih privržencev, k Ansamblu Saša Avsenika. Ampak igralec, redno zaposlen v resni gledališki ustanovi, ljubljanski Drami, je to storil zaradi plemenitih razlogov. Zaradi spoštovanja do Avsenikove glasbe, »to je džez«, rad reče, in izziva, ali lahko na narodno-zabavni oder prinese nekaj podobne šaljivosti, kakor je zmogel legendarni Franc Košir. Ne, Jurij ga noče posnemati, nadaljevati tradicijo, v duhu sodobnega časa seveda, to že.

Stvari pač od vedno rad počne malo po svoje. Tudi zato, ker je dislektik, na kar je vse do tridesetega leta kar nekako pozabil in se zato iz neznanega razloga še sebi včasih zdel malce čuden. »Dislektiki poznamo drugo pot logike, razmišljanja. Pridemo do istega rezultata, ampak z drugačnimi in nerazumljivimi asociacijami,« razloži igralec, ki ga bolj kot vloga Hamleta zanima njegov grobar. Zato »ker nikoli nisem bil vernik, da bi brezpogojno ali stoodstotno živel za gledališče. Zmeraj sem delal stvari malo z distance, čeprav ne na račun kvalitete.« Čeprav ga ima rad, to že, in sicer takšno bolj klasično, v katerem Cankarja, Shakespearja ali Čehova nihče ne poskuša napisati na novo, »ker ne moreš napisati bolje, kot je že«, ampak besedilo v aktualni čas postaviti z drugačnimi prijemi in spretnostmi.

Prelomni viktorji 2003

Jurij Zrnec jih ima, ampak gledaliških nagrad se mu je doslej nabralo bolj malo. Ima pa zlatolasko, nagrado, ki jo podeljujejo na igralski akademiji, in ponosen je nanjo. Ker so mu jo dali kolegi. In to šteje veliko, čeprav mu je kakšen od tistih zdaj malce manj naklonjen. Zavist in podobno. Seveda šteje množica gledalcev, ki jih tako privlačijo in navdušujejo njegove gledališke, filmske in televizijske vloge, oddaje...

Prelomno je bilo gotovo vodenje podelitve viktorjev leta 2003. Z njegovo epsko uprizoritvijo teka Jolande Čeplak in Marie Mutola, masiranjem spremljevalke Boruta Pahorja in trosenjem šal, ne prav nežnih, na račun slovenskih zvezdnikov. Takrat je Jurij Zrnec postavil nove standarde in mejnike TV-zabave. Po Zrnecu na viktorjih in drugod nič več ni bilo in ni tako kot nekoč. Po tistem je ta nekdaj odlični plesalec latinskoameriških in standardnih plesov, bil je tretji na mladinskem svetovnem prvenstvu, pa nekaj časa študent oblikovanja, živel divje življenje. Njegov rekord je bil nekega decembra, v katerem je imel »52 storitev, od tega 40 predstav pa še nekaj nastopov …«

Hoja po robu

Biti komik je precej podobno ekstremnemu športu, pravi Jurij Zrnec, in ko najmanj pričakuješ – no, nekje globoko v sebi že veš, da hodiš po robu –, te useka. Jurija je. Močno. Pljučna embolija, trikrat srčna kap in povrhu kompliciran zlom noge. »Kot bi ustavil dirkalnega konja …,« pravi. Zdaj z drugačnim, mirnejšim tempom. Ker drugače ne more in ker se najbolj pristno ne smeji pred stotnijami gledalcev, ampak ko gleda svoji hčerkici in med igro z njima tudi sam znova postane otrok. Le da odgovoren do sebe in tistih okrog sebe, ki jih ima rad.

Naučil se je reči tudi ne, že pred leti, kadar daje stvari od sebe, namreč hoče, da so takšne, kot si jih je zamislil. Brez kompromisov, po katerih si zgolj oddahneš, ker je minilo. Zato mu gledalci zaupajo, zato tako težko čakajo na kaj podobnega, kot je bila oddaja As ti tud not padu?! v paru z Ladom Bizovičarjem ali tretji del filma Gremo mi po svoje. Tudi Jurij bi to rad. Da mu ne bi bilo treba na TV-zaslonih gledati svojih slabih posnemovalcev, na primer. Da bi se znova vmešal v postavljanje standardov TV-zabave oziroma satire, ki je razumljiva, ampak globoka. Ne žaljiva, ampak drzna. In da nekaj spremeni.

Jurij Zrnec ve, da imajo on in njemu podobni, »redki in iskreni«, moč, da kaj spremenijo, premaknejo, kulturi vrnejo ugled in status, ki ji pripadata, »ker kaj pa je človek brez kulture«, in jo hkrati demistificirajo. Pa čeprav v irharicah.