Vedno gre 
do konca, 
do golega

Igralec ljubljanske Drame Marko Mandić je eden tistih, ki so svojemu poklicu, pravzaprav poslanstvu, zapisani z vsem svojim »bitjem in žitjem«. Kar pomeni, da gre pri oblikovanju junakov vedno do konca, do golega. To zanj velja tudi dobesedno, ni bilo malo predstav, v katerih se je slekel. »Rodimo se goli in vse to, kar smo navlekli nase, je dodatek. Če smo pripravljeni razgaljati svojo dušo, kar se mi zdi smisel našega dela oziroma gledališča, ne vidim nobenih zadržkov pred tem, da ne bi razgaljali svojega telesa,« je povedal v intervjuju za Playboy. In to večkrat ponovil tudi drugje.

Linija, ki ga zasleduje

»Igralci moramo iti čez, da se, in gledalci z nami, česa naučimo,« je prepričan, in tudi zato so Osnovni delci, predstava v režiji Ivice Buljana, s katero so se po prvotnem umiku s programa, nazadnje pa s strogimi varnostnimi ukrepi začele letošnje Dubrovniške poletne igre, eden tistih projektov, pri katerih igralec tipa Mandić preprosto mora biti zraven.

Zanj pravi igralski preboj velja njegova vloga v drami Trainspotting. Pravi, da se je linija »človeka, ki ima čustvene težave, in se zna zase postaviti tudi z agresijo«, začela že s predstavo Indijc hoče v Bronx v režiji Mateje Koležnik, v kateri je igral z Urošem Fürstom. »Morda je to ta linija, ki me zasleduje, in jaz jo z veseljem uporabljam.«

Prave komične vloge mu ni dal še nihče, zato pa mu redno dajejo veliko drugih, zelo različnih in kot po pravilu zelo zahtevnih. Ne, Mandić se ne gre igralca niti po liniji najmanjšega odpora niti za slavo, ampak včasih že skoraj boleče zares. MandićStroj je ustrezen in zgovoren naslov njegovega solo performansa v produkciji Vie Negative, ki mu je leta 2011 prinesel nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov za najboljšo uprizoritev sezone.

Posebna izkušnja

Z ženo Pio Zemljič razmišljata, predvsem pa čutita podobno, da sta v predstavi Zapiranje ljubezni nastopila s svojima pravima imenoma, da sta bila na odru hkrati iluzija in resnica, je bila zanju, tudi za njuno intimo v resničnem svetu, prav posebna izkušnja. In malce preizkušnja.

Prav teh se Marko Mandić nikoli ne naveliča, brez njih morda sploh ne bi znal živeti. Študij na AGRFT mu ni zadostoval, leta 1997 se je šel v New York pilit v studio Leeja Strasberga in HB studio. Od 1998. je član ansambla ljubljanske Drame. Močan član oziroma člen.

Hamleta je tam igral s posebno strastjo, in sicer prav v času, ko je z Vinkom Möderndorferjem snemal film Inferno, prav brutalno realistično zgodbo o današnjem času. Hamletovske modrosti, ki jih je takrat izrekal, so iz njegovih ust, se mu je zdelo, z odra še močneje bičale občinstvo v dvorani.

Z Ivico Buljanom, s katerim sodeluje pri Osnovnih delcih, sta pred leti ustvarila predstavo Ma and Al, za katero so ga nagrajevali tudi na festivalih v državah nekdanje Jugoslavije. Tiste, »brez katere mene ne bi bilo«, pravi sin srbskega očeta in slovenske mame, delavcev v Vegradu. Uprizoritev drame Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela je bila zanj, čeprav se je rodil v Sloveniji, nekaj posebnega.

Malce se je zlagal

Da je tudi on pravzaprav nekaj posebnega, so mu sicer priznali leta 2007 na Berlinalu, tam se je kot ena od evropskih »vzhajajočih zvezd« (shooting stars) predstavljal filmskim poslovnežem. In čakal. Prišla je ponudba nemške agencije, podpisal je pogodbo. In čakal. Potem so počasi začele prihajati ponudbe, vloga ruskega mafijskega fičfiriča v nagrajeni nemški TV-nadaljevanki Obličje zločina (Im Angesicht des Verbrechens) mu je pozneje prinesla še druge ponudbe iz tujine. Peter Weir ga na avdiciji za vlogo v filmu Pot nazaj ni izbral, a je Marko velikega režiserja vsaj spoznal. Izkušnje so ključne in nobeno znanje ni odveč. Za nemški vestern Zlato in neodvisni film se je sicer malce zlagal, da zna odlično jahati, a se mu je izšlo.

Še in še bi lahko naštevali vloge, ki jih je odigral, pred kamero ali na odru, vsaka je nekaj posebnega, vse intenzivne. Dramatične. Na neki način tako drugačne od njegovih zasebnih vlog; vloge očeta sinov Franceta in Voranca, nekoč zagnanega tabornika, ki še vedno hodi na tabore s svojo družino in poje ob tabornem ognju, ki se rad druži s povsem »normalnimi« ljudmi, ki mu ni odveč hoditi na roditeljske sestanke, ki ima doma rad red... Ter se iz tega miru vedno znova in znova vrača tja, kjer je treba z noro veliko poguma dati »veliko sebe v te stvore, ki jih ustvarjamo«.