Avgusta letos bo Miran Stanovnik, vsem znan po vzdevku puščavski lisjak, star okroglih 50 let. Za nekatere fante, s katerimi se je nedavno pomeril na svojem že 17. reliju Dakar, pravi ata. Za mnoge še vedno nepremagljiv. Zagotovo zaradi svojih izkušenj, razsodnosti, pameti, preudarnosti. Vsega tistega, kar pride z leti. Pa tudi s porazi, padci, poškodbami in odstopi. Pri Miranu teh doslej ni bilo prav malo. A je trdoživ in malce trmast. In iz takih stvari se pravzaprav naučiš, o sebi in svojih sposobnostih, precej več kot iz zmag. »Na dirko vedno odhajam s športnim motivom, ne pa z motivom po avanturi ali počitnicah,« pravi Stanovnik, ki na motor nikoli ne sede nepripravljen.
Šport nižal ocene
Na začetku, prvič je šel na takrat še zares afriški Dakar leta 1996, je bilo seveda tudi pri njem precej bolj divje, tudi neučakano in adrenalinsko. Pa je kljub temu že tisto leto dobil nagrado za fair play, ker je pomagal enemu od tekmecev, ki so se znašli v težavah. To ni bila zadnja Miranova tovrstna nagrada. Tak pač je ta fant iz podeželske družine, že vse življenje zvest svojemu Logu: prijazen in optimističen. Pa tudi ravno prav živahen. Zaradi živahnosti si je opomin prislužil že prvi dan v prvem razredu osnovne šole. V kateri je bil sicer večinoma ves čas odličnjak, ampak zaradi, no, živahnega vedenja še večkrat okaran. V srednji šoli je šport, predvsem atletika in nogomet ter kolesarstvo in motokros, malce nižal njegove ocene, navdušenje nad motorji pa je študenta strojništva potem poslalo v službo. Je pač potreboval denar. Sledilo je osem let med samostojnimi podjetniki gostinci, dokler ni napočil čas za uniformo. Sprva pri vojaški policiji, nato poveljniška uniforma v Športni enoti Slovenske vojske.
Služba, ki je potencialno nevarnejša od dirkanja, sporoča tistim, ki se zgražajo nad tem, da zaradi dirkanja tvega življenje. »O smrti nisem nikoli posebej razmišljal. Zgolj toliko, kolikor je pomembno. So pa hude nesreče del tega športa. Da se zgodijo, je dokaz, da smo vsi ranljivi – tudi starejši in izkušenejši.«
Martin pa Pika
Letos, po Miranovih besedah je bil to najtežji južnoameriški reli Dakar doslej, se je zanj vse končalo zelo dobro. Na cilj je prišel živ in tako rekoč nepoškodovan, na prav spodobnem 26. mestu, kar sicer ni uresničitev njegovih sanj, to je uvrstitev med deseterico. Ta cilj se mu, je razsoden, seveda precej izmika, kdo ve, koliko časa bo telo še hotelo sodelovati s trmastimi zamislimi in željami glave. Pred letošnjim relijem je dvakrat zapored odstopil. Zaradi težav z motorjem in tudi poškodb. O vseh dogodivščinah bi moral človek, ki se mu je na enem samem reliju zgodilo tako rekoč vse – vnel se mu je motor, padel je v deročo vodo in se poškodoval pri padcu –, napisati knjigo. Ali dve. Morda tudi zato, da bo njegov zdaj triletni sin Martin nekoč odprtih ust bral, kako neustrašen in malce divji je lahko njegov sicer tako ljubeči očka. Da otrok v dirkačevi podzavesti potegne zavoro, pravijo, ampak odkar sta v Miranovem življenju Pika in Martin, je na motorju menda celo malce hitrejši. Na letošnjem reliju, na katerem se je večinoma vozilo po peščenih poteh, kar je težje od premagovanja pravih puščavskih sipin, je šlo menda najhitreje 167 kilometrov na uro, se spominja. Ko si po desetih urah dirkanja na 45 stopinjah poln adrenalina in misliš, da lahko dvigneš tempo, se moraš držati odločitve, sprejete prejšnji dan pri zdravi pameti, pravi.
Doslej je na dirkah prevozil že več kot 350.000 kilometrov. Z dovolj motiva, podpore najbližjih in seveda denarja – ja, težko ga je zbrati dovolj za največje podvige, tudi če imaš tak ugled in toliko prijateljev, kot jih ima v dirkaških krogih on – bo ta številka, zapisana v športni biografiji amaterja na profesionalni ravni, seveda še krepko rasla. Dokler ne bo napočil trenutek, ko se Miranu Stanovniku, temu prijaznemu (skoraj) petdesetletniku, ki poleg kilometrov zbira tudi nagrade za fair play, ne bo več ljubilo dirkati z zagrizenimi mladci, ki tvegajo preveč. In takim se na tistih brezpotjih celo Miranu počasi ne bo več ljubilo pomagati.
Pet vprašanj za Mirana Stanovnika
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Trud za pravičnost.
S kom bi si želeli preživeti dan?
V daljšem razgovoru z Michaelom Schumacherjem.
Vaša največja razvada?
Čokolada.
Vaša najljubša knjiga?
Alkimist Paula Coelha.
Vaša najljubša jed?
Domače krvavice in kislo zelje.